Zadeti Kranjc

Na zahtevo Mihe K. samega je treba vnajprej poudariti, da je bil slednji v času spodnje zgodbice – citiram – “Popolnoma trezen. Da ne bo pomote.”

Pri kemiji nam Trškova vrne teste. Mihi K. do štirke zmanjka le pol točke. Ker se je, tik preden je dobil test nazaj, smejal, je bil rdeč v obraz. Pristopi k Trškovi:

MIHA: “A dejte no, profesorca! Pou pike mi manjka! Dejte nooo!”
TRŠEK (osorno): “Nehi, Kranjc. Ne dam ti pou pike. Usedi se pa dej mir!”
MIHA (sicer uboga, a se kmalu spet vrne): “Profesorca nooo! Tuki ste mi narobe štela, tuki bi moru dobit pou pike…”
TRŠEK (naveličano): “Kranjc, ne bom se več s tabo ukvarjala, zdej gremo s snovjo naprej…”
MIHA (se zave, da nima možnosti; smejoč se še vedno poskuša; v obraz je sumljivo rdeč): “Pa sej sm tuki prou narisu…”
TRŠEK (se zazre v njegov obraz): “Kranjc, kakšne maš pa oči? Dej, prosm, a lahko prideš naslednjič, ko ne boš zadet, pa se bova takrt zmenila.”

Miha participacijo v tem dialogu v tej točki prekine, saj ga Trškina izjava globoko šokira in prizadene. Tudi opazovalci nemo obsedimo. Konec prizora.