Vsem, ki sem jih z določenimi komentarji, kakšnimi (pre)močnimi besedami ali celo samim dokumentiranjem kakšne kočljive anekdote na kakršenkoli način užalil ali prizadel, se iskreno opravičujem.
Vendar pa se morate, drage bralke in bralci, sprijazniti z naslednjim – cenzure ne bo. Sori.
Če ste temeljito prebrali to zbirko, potem vam je sedaj gotovo že jasno, na koga se morate obrniti s pritožbami . V tej točki pa vam moram razkriti še eno šokantno dejstvo: pritožb ne prebiramo, jih ne obravnavamo, nanje ne odgovarjamo in nanje ne reagiramo na kakršenkoli način. Zato vam prijateljsko svetujem, da začnete razmišljati v smeri groženj. Sprejema jih isti pooblaščenec za stike z javnostjo, kot pritožbe.
Prav tako ne bom prevzel nobene odgovornosti za zapisane izjave in zgodbice. Lahko bi dvakrat premislili, preden ste kaj zinili. Sedaj pa je prepozno. Zadeva je zapisana. Za vedno.
Kaj pa moji – občasno malodane nesramni – komentarji? Bilo bi strokovno in etično, da se opravičim vsaj zanje. Ampak se ne bom.
To opravičilo se idejno nanaša predvsem na poglavji Posvetilo in Zahvale. In, nenazadnje, ironično, na to poglavje. A zopet poudarjam – pritoževati se nima smisla. Če vam prebrano ni všeč ali vas je užalilo, vam lahko v tolažbo ponudim zgolj naslednje – resnica boli. Naučite se živeti z njo.
Suma sumarum: Iskreno mi je žal, da ste užaljeni, a vaše mnenje tu ni zaželeno in ne bo upoštevano.
P.S.: Matic L. se brez zadržkov opravičuje za vse pravopisne in tipkarske napake v Ledinskih Klasikah.