Alenka Vojsk

“Ti, Šumi, a ti mislš, da js tebe ne vidm, če maš lase čez oči pa oči čez lase?“
“Vi ste bodoči intelektualci. Morte vedt, da se makaronov ne je z malo žličko in obratno.”
“Morte vedt, kako se v prostoru primerno obnašat. Ne morte it v opero pa pet skupi z unim.”
“Si žiučen, Agič? Dej spij mal mleka:
- z medom.”
- s kvasom.”
“Kaj razgrajaš?! Ni to:
- štacion!”
- Waldorfska šola!”
- Pionirski dom!”
“Dejte se lepo obnašat! Kaj si bo Bogovič mislu?”
(Bogovič = moralno-etični kompas.)
Danijel na testu dobi negativno oceno.
VOJSK: “Si zadovoljen, Jošić?
“Bogovič, dubu si rdeč minus, ki je več kot črn.”
ANŽE: “Lahko spijem mal čaja?”
VOJSK: “Ne! Sej nisi doječa mati!”
“Kaj se ti nč ne da? Ma dej, pejta z Jošićem vn na sonce trobentice nabirat.”
“Veš kaj, Agić, ti se pejt kr lepo na Pokljuko v smreke zaletavat.”
Miha K. pride v šolo z modrim očesom.
VOJSK: “Ja, kaj se je pa teb zgodl? A je biu ata hud?”
“Fidel, js bi rada grobo tišino… Tako kot takrt, ko si ti pred tablo.”
(Fidela bo ta opazka za vedno skelela.)
“Jošić, tih bod. Lej, še kšno hruško bi ti dala, če bi jo mela, sam prosm, bod tih.”
“Vah! A ’uš pospravu ta cajtng! Nes ga domov pa solato not zavij zarad mene.”
“Jošić! Motš, govoriš, klepetaš, lah bi se reklo zvočno onesnažuješ zrak. Tih bod!”
“Jošić, kaj skos gledaš na uro? Pejt na štacion pa glej na uno ta velko, k tm visi.”
“Lej ga, tega Jošića, kako se smeji. Sam kaj pa veš, mogoče pa globoko v sebi trpi…”
Anže T. ima na mizi pulover.
VOJSK: “Dej sprav te cote dol z mize! Sej veš, da jih ne morem gledat! K da smo na vlaku za Turčijo!”
“Kaj je zdej to, deklca? Špegle maš, knjige nimaš!”
(Komentar namenjen Maruši! Za nepoznavalce: verjetno najbolj resni dijakinji v razredu.)
Matic M. potihoma pospravlja robčke, padejo mu na tla.
VOJSK: “Lej ga, Magdalenca… ropotaš, k da bi posodo pomivu!”
“Bodte zdej tih. Zdej je pouk. Pol, zuni na travniku, se bomo pa drl’.”
Tomaž se z roko oprijema radiatorske cevi, nekoliko višje od glave.
VOJSK: “Kaj, Fidel… da nauš kšnga rora otrgu!”
TOMAŽ: “Ma ne, ne… tko mi pač paše bit…”
VOJSK: “Pa sej nis u avtobusu, da bi se za uno držu pa plezu!”
“Joooj! Pa kdo je tebe v četrti letnik prpelu? Hja, avtobus verjetno, ane?”
Urbana Vojskova nepričakovano pokliče pred tablo.
URBAN O.: “[…] in js sm pol mislu, da ste šli po seznamu naprej, k me ni blo.”
VOJSK: “Ne, ne, ne. Dej no! A pol mislš, da če bo šu Magdalenc na Sejšele pa ti v Šmarješke toplice, da pol sploh ne bosta vprašana, al’ kaj?!”
“Glede na to, da se že četrto leto pišeš Ogrin, boš dubu ena s svinčnikom.”
Miha L. ne pripravi govornega nastopa.
VOJSK: “Ja, kaj s’ pa delu? Sej na vrtu zdej ni prou velik dela…”
“V torek starši Turka, Kranjca pa… še nekoga… ‘zu Frau Resman kommen mussen’ (‘morajo priti h ge. Resman’).”
“Telovadba… No, tm’s pa poskočen, maš pa pet.”
“Šmuc, ti si biu nekoč prav dober…”
(Pred našim štetjem.)
VOJSK: “Kaj boš kle s temi ocenami naredu?”
MATEVŽ Š.: “Se bomo bl potrudl…”
VOJSK: “Ne, ne bomo se, se boš kr sam!”
Čez natanko 2 minuti:
VOJSK: “Kaj, Tuškej… kako bomo tole popravl?”
“Dejte povedat profesorjem, nej vpišejo ocene v redovalnico. Da nau pol mami pršla, vidla ocene, pa rekla ‘On je pa men drgač povedu!’ Pol bo pa šla domov pa bo jezna skrila čokolado.”
(Ironično bi bila v večini primerov verjetnost opisanega scenarija veliko večja ravno v nasprotnem primeru – če bi profesorji vpisali ocene…)
ERIN: “Joj, škoda, k smo zamudil tabor!”
VOJSK (obraz ji zažari): “Joj, zihr bi ti blo všeč, k smo po snegu hodil!”
VOJSK: “Kaj boš pa pr zgodovini naredu?”
KRISTIAN: “Ma… bom popravu.”
VOJSK: “Popravu… To me spominja na kladu pa ‘šuspaiser’…”
(Kar se tiče ‘šuspaiser’-ja, je šlo verjetno za napačno slišano besedo; zanjo nam namreč ni uspelo najti prevoda.)
“Pa sej tko rečeš – ‘Regenmantel’. A ne rečete tko? Hja, to vm manjka…”
(Ne vem, če nam manjka… Slovenci ponavadi rečemo ‘pelerina’…)
“Fidel; a ‘folgaš’ al boš pol?”
“Dejte bit tih! Js ne rabm klele nobene zvočne kulise!”
Matevž O. v nemščini pove, da gremo na svetovno prvenstvo v nogometu.
VOJSK: “Nč ne gremo! Ti pa js bova ostala doma!”
“Lej jo, Sašo. Že celo uro govoriš. Pa k ena turistka s temi špegli… pa sej nismo na trajektu!”
“Ta govorni nastop s’ pa prebrou k moderno poezijo – nč ločil, pa skor nerazumljivo.”
(Luštkova bi bila ponosna.)
“Teb bojo pa ušesa zrasla… k jih bo ata naviju!”
“‘Schnee’ (‘sneg’), ki se tali, […] ”
Nekdo posmrka.
VOJSK: “Dej v robček. Ne v hlače!”
“Verkümert kaj pomen? Tko… Skumran. Kako bi še lahko v lepi slovenščini povedal… Čaki… Ošvohneu, no.”
Vojskova poskuša nekomu razložiti pomen besedne zveze ‘breitete die Flügel weit’ (‘na široko je razprostrl krila,’), zadevo celo fizično nakaže. Nikakor ji ne uspe.
VOJSK: “Veš kaj, lihkar bom poletela kle!”
VOJSK: “Pr pouku te ni blo, sm te pa vidla učer pred šolo.”
MATIC M.: “Ja… pol to verjetno nism biu js.”
VOJSK: “Kaj a mislš, da če maš mal bl črno bundo, da te ne morem spoznt?!”
Erin se spre z Likarjevo, stvar se prenese na razredno uro. Likarjeva je Erina celo obtožila, da ji je grozil.
ERIN: “Samo reku sm ji, da bo še nekdo pršu na govorilne ure!”
VOJSK: “Jah… kdo pa?”
ERIN: “Nekdo, ki se spozna na angleščino.”
VOJSK: “Ja to bi ji moru povedat! Mogoče je mislla, da je ta ‘nekdo’ kriminalc…”
VOJSK: “Katere ‘Waldtiere’ (‘gozdne živali’) poznaš?”
MATIC M. (verjetno interpretira kot ‘wildlife’): “Giraffe…”
VOJSK: “Hja, žirafo boš bl težko sreču na Rožniku…”
VOJSK: “Agič, kje si biu ceu dan?”
ERIN: “Js sm biu na generalki za predstavo…”
VOJSK: “Ja, nej to mentor vpiše. Sej ni blo po radiu!”
“Kle maš spet eno neopravičeno… a takrt s’ šu pa kri dt, al kaj?”
“Ogrin, zdej si dubu ena s svinčnikom. Naslednjič boš pa to zapeu, al bova pa prevlekla.”
(Se to smatra kot plagiat Luštkinih groženj?)
Saša dobi 4 za govorno vajo. Nekdo zaploska.
VOJSK: “Pa kaj ploskaš ti! Sej sploh poslušu nis!”
“Agič; dons sm spet slišala, da si biu pr telovadbi glavni Daso!”
VOJSK: “Agič, dej mi ta mobitel!”
ERIN: “Pa sej nism nč delu na njemu!”
VOJSK: “Ja, sej pr teb je zmer tko. Vsakič, k ti kej rečem, si zmodeliraš tak nedoužen obraz. Lej, me ne zanima, tut če si sam tipke vadu.”
“Na faksu vm ne bo noben pik iskou. Ne bo noben reku: ‘Sej je revež dobr mislu, sam je meu pač smolo. Pa slab kuli.’ ”
“Posluš, zakaj si ti rdeč k purman od smeha?”
“Ta nastop je blo prou lepo poslušat. Ker ni biu tko kot neke vaje pr logopedu.”
“Matic… ne, Urban… ne, tut ne… Matevž?”
(Na žalost ni bilo zabeleženo, koga je profesorica nagovarjala, je pa hec v tem, da obstaja nezanemarljiva verjetnost, da nobeno od teh imen ni bilo pravilno.)
“Agič, ti si tak borc! Sam uprašanje, če boš zmagu.”
“Ne hodte mi k uri k eni ‘Rauchfangkehrerji’ s temi črnimi kapami!”
“Če bi med letom mal bl upila, bi blo ’koj pou mn cvekov!”
“Lej, ona je učitlca, ti si dijak. Ne morš se do nje enakovredno obnašat. Ko boš meu ženo, boš pa lahko z vrati razbiju pa metu skodelce ob tla.”
VOJSK: “Strnad, a odpiraš knjigo?”
GREGOR: “Ne, še prepisujem…”
VOJSK: “Ne! Prepozn! Zamudu si. Si že na priklopniku.”
“Nehi čečkt po miz! Bom šla po vin pa boš use mize spucu!”
(Verjetno je mislila ‘vine’, torej cunje? Ali pa Vim, se pravi čistilo? Če ne, s katerim bo David čistil? Z refoškom? S cvičkom?
EPILOG: v pogovoru z Vojskovo po končani gimnaziji smo izvedeli, da je res mislila na cunje.)
“Nohte s’ mela cajt namazat, knjige vzet pa ne!”
“Pa kdo bunka tm?! Kdo je nervozen?! Dej mau medu pojej! Pa kvas dej not!”
“A boš nehu! Čist bliz si, te komot za ušesa potegnem!”
“Kok besed ma ta beseda?”
Vojskova Andreja zasači z vinom (Dobrovoljček, cena 0.89€ v tistih časih) na nemško-angleškem taboru. V šoli pred zbornico se pogovarjata.
ANDREJ: “Dejte no, profesorca… sej veste, da kšn kozarc vina je pa že zdrou…”
VOJSK: “Ah dej no, Turk! Te bom raj js na kšn dobr Teran pelala…”
GREGOR (razredu): “Dej tih bodte, pizda materna!”
VOJSK: “Ja res, no…”
“Sej vem, da bi vi radi bli zuni pa ptiče štel, sam ne gre!”
Veliko ljudi klepeta. Vojskova ima na mizi tri jabolka. Prime jih v roko in grozeče vzklikne.
VOJSK: “Lejte, tale tri jabouka… ni rečen, da jih bom za štrudl porabla…”
“A boste delal! Da naum mela js več treme pred testom k vi!”
“Pa kje mate učbenike?! A se prhajate sm sam gret?!”
VOJSK: “Kdor ni dubu položnce v šoli, jo bo dubu po pošti.”
Po 2,5 sekundah tišine.
MIHA K.: “A dobimo kšno položnco?”
Vojskova ostane brez besed. Ne ve, kako bi odreagirala. Čez nekaj sekund.
VOJSK: “Posluš, a s’ ti Luka al si Miha?”
Miha L. ima govorni nastop – ‘Živalski svet’. Po koncu nastopa Vojskova poda svoj komentar.
VOJSK: “To je blo pa mal površno… lahko bi našteu vrste rib pa povedu, da mamo v gozdu vevrco pa ježka…”
VOJSK: “A je biu kdo kle na Karibih?”
MATIC M.: “Ja, js sm biu!”
VOJSK: “Aha, si ti kartico poslou! Js sm pa študirala, kater Matic je biu. K moj mož je tud Matic, sam bi pomoje vedla, če bi on poslou…”
Pri nemščini pogovor nanese na odsotnost Anžeta T. od angleščine.
VOJSK: “A Tuškeja že celo leto ni pr angleščini? Js sm pa misnla, da mata s profesorco kak dogovor… Veste, to ni hec. Ne bo fnt na konc dvakrat posodo pomiu pa bo urejeno!”
DAVID: “Sej on pol komot NMS nardi…”
VOJSK: “Jah… pol pa nej dela šolo kot občan! Vi hodte na gimnazijo, ki zahteva redno obiskovanje pouka. Ne morte tko k uni, k delajo na jadrnici, med jadranjem…”
DAVID: “Kako se napiše ‘ajmer’ (vedro) ?”
VOJSK: “Ja, glede na to, da si Slovenc, bi to lahko vedu…”
David zažvižga.
VOJSK: “Lej, Peterka… dons je Gregorjevo, pa boš lahko šu pol s ptički pet.”
“Dej kapo dol, si tak k en ‘Schafner’ (kretničar) !”
“Dej, Peterka, tih bod. Boš bl šarmanten.”
(Sofisticirana različica tipične Danijelove fore! Izgleda, da je fant za sabo pustil večji pečat, kot smo si mislili…)
“Na spisu morte pisat o tem, o čemer bo govoriu naslov. Da ne bo naslov ‘Češnje cvetijo’, vi mi boste pa pisal o jabkih.”
Matic L. piše na tablo. Vojskova ga vpraša, kako se napiše ‘pripraviti se’.
MATIC L.: “‘Preparieren sich’…?”
VOJSK: “Ne! ‘Sich vorbereiten’ je! ‘Prepariru’ boš pr kemiji.”
Vojskova piše na tablo. Miha K. se igra z mobitelom. Profesorica ga opazi.
VOJSK: “Kranjc… a si ti tok moderen, da kr sprot na mobitel napišeš?”
Miha K. po kratkem premoru telefon seveda zopet vzame v roke. Čez 15 minut.
VOJSK: “Veš kaj, ti bi biu imenitna tajnica. Že 4 leta sam tipkaš.”
“Kje pa so vsi? Hja, zdej je pomlad, se vrtovi prekopavajo… Verjetno so že vsi v gredicah.”
“Hja, marsikej nerodnega se lahko zgodi med maturo. Lah gre med slušnim razumevanjem recimo helikopter mim, kar zna bit nerodno…”
“Pr maturi niso dovoljeni nobeni pripomočki.”
(Morda nekoliko pedantno s kronistove strani, a dejstvo je, da strogo gledano gre za napako. In ravno take pedantne tehnikalije ima slednji najraje.)
Vojskova preverja prisotnost, saj je bilo med prejšnjimi urami pouka vpisanih veliko ljudi.
VOJSK: “Pa kaj je to, a so vsi pr frizerju?”
Po vrsti kliče vpisane. Eden redkih se kot prisoten oglasi Matevž Š.
VOJSK: “Kaj, a ti si meu pa jutranji termin?

All characters appearing in this work are fictitious. Any resemblance to real persons, living or dead, is purely coincidental. This content may not be advisable for general audiences due to its explicit nature and may contain strong language. Discretion is advised.