Anekdote

Glasba. Prva ura predmeta v prvem letniku. Kozmusova (profesorica glasbe) poizveduje o naših imenih, zanimanju za glasbo in tem, ali smo kdaj igrali kakšen inštrument. Zaslišijo se različni standardni odgovori.

MATIC L.: “Js sm Matic, 8 let sem igrou klavir.”
TOMAŽ: “Ime mi je Tomaž, nč ne špilam.”

Potem pa pride na vrsto Denis.

DENIS: “Js sm Denis Čančar… Poslušam rap pa hip-hop… Drgač pa že ene 11 let igram računalnik.”

Glasba. Prav tako prva ura prvega letnika. Tokrat Kozmusovo zanimajo naši glasbeni talenti. Matic L. pove, da igra klavir in nam nekaj zaigra. Profesorica je navdušena.

KOZMUS: “Ej, super! Tole je za 5!”

Matic L. se usede v klop. Kozmusova odpre redovalnico in začne listati po njej.

KOZMUS: “Kako se že ti pišeš?”

Iz ozadja se zasliši nam takrat že dobro znani glas.

GREGOR: “Strnad.”

Psihologija. Pišemo test. Profesorica pobere ducat plonk listkov.

ŠTROVS: “Dobite nazaj v tajništvu.”

Zgodovina. Referat pri zgodovini. Razredu pokaže neko sliko.

ERIN: “[…] No, to je ta karikatura… Nej bi bla smešna…”

Psihologija. Profesorica predava.

ŠTROVS: “Po 1 uri [učenja] pozabimo 50% snovi.”
MATIC L.: “Profesorca, Fidel pozab 95%!”
ŠTROVS: “Ja… no… nekateri še več…”

Odmor. Gregor se hvali.

GREGOR: “A se še spomnete takrt, k sm js Kršmanca s polnim lončkom čaja zadeu u glavo?”
KRISTIAN: “Aja… to mislš takrt, ko si me ubistvu faliu z razdalje enga metra?”

(Štos je (tudi) v tem, da se je situacija veliko bolj verjetno odvila po Kristianovem scenariju.)

Kosilo. Danijel, Erin, Gregor, Miha K. in Anže R. (iz paralelke). Harambaša. Gregor opazi mizo. Na njej so pod stekleno ploščo razstavljeni starinski bankovci.

GREGOR: “Pizda, fantje, kaj mislte, da bi mi kr kle za račun nabral?”

Havana. Ja, na Kubi. Dijaki stojijo v vrsti. Starejši gospod se začne vrivati pred Danijela.

GREGOR (zgroženo): “Ej, Jošić, pa kaj ta čiča misl, da dela?! Dej ga enkrat čez pukl rukn!”

Odmor. Luka, Miha L. in Tomaž se pogovarjajo na hodniku.

LUKA: “A je še kopirnca na šol?”
TOMAŽ: “Ja… tm, kjer je biu prej varnostnik.”
LUKA: “A je Maruša tut na šol?”
TOMAŽ: “Ja, je.”
LUKA (si pomane roke): “Ja hudo, ane! Sam kje je pa Maruša?”
MIHA L.: “Tm, kjer je bla prej kopirnica!”

Slovenščina. Govorni nastop.

ANDREJ: “[…] Njen oče je biu po poklicu železničar in alkoholik […] ”

Psihologija. Prejšnji teden smo pri pouku dobili neke liste. Štrovs preverja, kdo jih ima. Zvrsti se nekaj zanimivih odgovorov.

ERIN: “Js bom ta list po uri ukradu!”
DANIJEL: “Js sm to stran fuknu, profesorca.”
MIHA K.: “Amm… Js sm ga porabu kot skret papir.”

Odmor. Pogovarjamo se o vsakdanjih zadevah. Nekako pogovor nanese na naslednjo temo.

DANIJEL: “Strnad, koga maš ti kej na speed dialu?”
GREGOR: “Ma… Mtko mam na dvojki, pa fotra na trojki…”
DANIJEL (ga prekine): “A dej, Strnad, pa ne morš postavlat starše na 2. pa 3. mesto! Koga maš pa pol sploh na enki?”
GREGOR: “Tržnega inšpektorja.”

Slovenščina. Luštkova (kot običajno) pridiga.

LUŠTEK: “Lejte, tovaršija, js mam tud dost. Js govorim že od 7:30. Mene boli grlo, vs pa rit. Z ritjo, k boli, vm pa ni treba mislt.”
NEŽA (žal potihoma): “Z grlom tud ne…”

(Placebo efekt.)

Angleščina. Likarjeva se jezi na Matica M.

LIKAR: “Magdalenc, prsežem, da boš šu vn. Ta Magdalenc misl, da je k en center vsega. Tut, če Roka sprašujem, je Magdalenc v centru pozornosti.”
LUKA (na ves glas zavpije): “Dejmo ga u šupak nabasat, pa kmau ne bo hotu bit v centru pozornosti!”

(Za ta izbruh nerazložljivo ni bil sankcioniran!)

Slovenščina. Luštkova preverja napredek pri prebiranju domačega branja.

LUŠTEK: “Ej, ti tm… kok strani Francoskega testamenta si že prebrou?”
GREGOR: “Okol 80 al 90.”
LUŠTEK: “Mhm, mhm… Na kateri strani si torej?”
GREGOR: “Tm k zanč.”

Nemščina. Matevž je vprašan nemščino. Gre mu dokaj dobro. Potem pa se naenkrat zgodi naslednje.

VOJSK: “No, Matevž – ‘Umweltfreundlich oder…’ (‘Okolju prijazno ali…’) ”

(Pravilen odgovor je bil seveda ‘Ekologisch’.)

MATEVŽ O.: “Hmmm…” (nadaljuje potihoma) “Okolisch…”
VOJSK (nejeverno): “Prosim?”
MATEVŽ O. (tokrat pogumneje): “Okolisch.”
VOJSK (jezno, zgroženo): “Mislm, pa kaj je zdej to za ena beseda!? Pa kako lahko rečeš ‘Okolisch’!?”

Naslednji dan je na vrsti Saša. Dobi isto vprašanje.

VOJSK: “Umweltfreundlich oder…”
SAŠA (po stopinjah predhodnika): “Okolisch…?”

V tistem trenutku so se odprla vrata, v razred je vstopila neka dijakinja. Vojskova zato k sreči ni registrirala odgovora.

Fizika. Spraševati začne na začetku ure. Tisto uro si izbere Vitana. Sprašuje ga 35 minut. Deset minut pred koncem ure pa.

BELINA: “No, Vitan; drugo vprašanje…”

Angleščina. Tomaž jé. Likarjevi to seveda ni všeč.

LIKAR: “Fidel, da ne bi slučajno dou še kšnga kosa hrane v usta!”
TOMAŽ: “Prou. Ne bom. Sam če umrem od lakote, boste krivi vi.”

Nemščina. Vojskova se jezi, ker Gregor ne sledi predavanju.

VOJSK: “Ti! Kaj maš kej napisan?”
GREGOR: “Vse, kar smo napisal na tablo.”
VOJSK: “Dej no!… Mogoče maš res, sam slediš pa ne!”
GREGOR: “… To je res.”

Angleščina. Kristianu se je malica zavlekla v uro angleščine, kar Likarjevo razjezi.

LIKAR: “Kršmanc! A boš nehu takoj jést!”
KRISTIAN (mirno): “Pijem.”

Nemščina. Miha K. Vojskovi med uro zastavi svoje zimzeleno vprašanje.

MIHA K.: “Profesorca, a grem lahko na WC?”
VOJSK (po trenutku tišine jezno odgovori): “… To nima nobene zveze z ‘Naturkatastrophe’!” (‘Naravno katastrofo’ – obravnavana tema tistega dne.)
ANDREJ: “Ja, sam se zna zgodit, da bo mel…”

Razredna ura. Kretič, ki nadomešča Vojskovo, razlaga pravila pisanja mature.

KRETIČ: “Pripomočki, ki jih na maturi lahko uporabljate, so že vsa leta obešeni na oglasni deski.”

(Urednik Ledinskih Klasik je zelo ponosen na svojo pedantnost pri beleženju izjav.)

Nemščina. Vojskova vpraša Matica L., kako bi ogovoril punco na avtobusu. Na tablo tudi specifično napiše ‘im Bus’.

MATIC L.: “‘Mit welchem Bus fahrst du?’ (‘S katerim avtobusom se pelješ’?) ”

(Vsekakor indikacija, da nismo vsi mojstri socializacije.)

Italija. Letališče. Dijaki nakupujejo hrano za na letalo.

ERIN (ogovori vodičko): “Sam če bi pa z Lufthanso letel, js kle niti slučajno ne bi sendvičev kupvou!”
VODIČKA (začudeno): “Pa sej tm majo najslabšo hrano…”
DANIJEL (se vmeša v pogovor): “Agić, a si ti že leteu z Lufthanso?”
ERIN: “Ne.”
DANIJEL: “Pa, Agić, a si ti že sploh kdaj leteu?”
ERIN: “Ne.”

Angleščina. Vrnjeni so nam popravljeni testi. Maticu M. Likarjeva ni štela pravilnega odgovora.

MATIC M.: “Pa kako mam kle nič točk, če je to prou?!”
LIKAR: “Verjetno sm se zmotila. Bi pa prej povedu.”
MATIC M. (potihoma, a jezno): “Ma svašta pička rodi…”
LIKAR (nejeverno, zgroženo): “Magdalenc, a mam slučajno prisluhe?”
MATIC M. (glasneje): “Ne!”

(Tako kot Luka v zgodnejši Anekdoti tudi Matic iz nepoznanih tazlogov ni bil sankcioniran!)

Zgodovina. Damjan zamudi na uro zgodovine. Bovha ga vpiše v redovalnico, Damjan se usede na klop. Čez čas vstane in se z vso opremo – torbo, trenerko, itd. – odpravi proti vratom razreda.

BOVHA: “Kam pa greš ti?”
DAMJAN: “Sej sm upisan, ane?”
BOVHA: “Ja, si.”
DAMJAN: “Ma dobr… grem js… na stranišče.”

Mokrinje. Po končani smuki se vrnemo v avtobus. Dijak iz paralelke, ki je prišel pred nami, zasede Gregorjev sedež. Ko slednji to opazi, pristopi k njemu in s svojimi impozantnimi retoričnimi zmožnostmi, skrbno pripravljenimi in razumnimi argumenti ter izbranimi besedami človeka informira o predhodnji zasedenosti dotičnega sedeža.

GREGOR: “Ti! Vn!”

Geografija. Tomaž je vprašan.

LOGAR: “Spomladi iz gora v Anatoliji, ko se sneg topi, priderejo močni hudourniki. Naštej nekaj lastnosti teh hudournikov!”
TOMAŽ (nima pojma; blekne prvo neumnost, ki mu pade na pamet): “Ja… deroči so?”
LOGAR: “Pravilno! Greva naprej…”

Matematika. Miha K. piše nezadostno, kar ga zelo razjezi.

RESMAN: “Zmenmo se zdej, kdo piše še enkrat…”
MIHA K. (jezno iz ozadja): “Ma prou boli me kurac kdaj spet pišemo, itak bom še enkrat šut dubu!”
RESMAN (ogorčeno): “Kako se pa ti obnašaš!? Js se s takim… kurcem ne mislm ukvarjat!”

Geografija. Na testu je Gregor postavil nov mejnik v posploševanju odgovorov.

VPRAŠANJE: Kaj se je dogajalo v mezozoiku?
ODGOVOR: Površje se je preoblikovalo.

Zgodovina. Bovha med predavanjem razredu zastavi vprašanje.

BOVHA: “V tem času se nekako oblikuje ideja, ki jo imenujemo klerikalizem in pravi, da je dober Slovenec samo… Kakšen?”
DAVID: “Mrtev!”

Naslednjo uro David nadaljuje tradicijo.

BOVHA: “Kaj je to dualizem?”
DAVID: “Zveza dveh istospolnih partnerjev.”

Angleščina. Pet minut pred koncem. Miha K. (seveda) klepeta.

LIKAR: “Kranjc, zdej pejt pa vn, js te mam dost!”
MIHA K. (obraz se mu razsvetli): “Končno!”
LIKAR: “A, ne, pol pa kr not ostan!”

Nemščina. Vojskova sprašuje po vzrokih za odsotnost določenih dijakov pred tednom dni, ko smo pisali test.

VOJSK: “Urban, kje si biu u petek?”
URBAN: “U Lublan’.”
VOJSK: “Kje?”
URBAN: “Ja… U šol’.”
VOJSK: “In zakaj te ni blo pr pouku?”
URBAN (za trenutek razmisli, da bi našel dober izgovor): “Mah… Ni mi pasal.”

Odmor. Tjaša ogovori profesorja.

TJAŠA: “Profesor, a sm dobr pisala test?”
PRHAVC: “Hja… Ene trikrat sm bruhu umes, drgač je blo pa vse v redu.”

Angleščina. Prva ura angleščine. Likarjeva sprašuje, katero glasbo radi poslušamo.

LIKAR: “What kind of music do you listen to, Karin?”
KARIN: “I listen music,” (z glavo pokaže vstran) “… From doł.”

(Za nepoznavalce: ‘doł’ se nanaša na Balkanski polotok. Če slučajno ni bilo očitno.)

Angleščina. Tomaž je vprašan. Likarjeva mu zastavi vprašanje z le dvema možnima odgovoroma: DA ali NE. Tomaž je, ker ne pozna pravilnega odgovora, tiho. Likarjeva počasi izgublja potrpljenje.

LIKAR: “Torej, Fidel… Yes or no?”

Vsi v razredu pričakujejo, da bo Tomaž vsak hip odgovoril na vprašanje. In kmalu se to res zgodi.

TOMAŽ: “Amm… I don t know.”

(Patološka nesposobnost ugibanja.)

Nemščina. Jemljemo novo snov.

VOJSK: “Kaj postane ‘Brautigen’ po poroki?” (‘nevesta’)
LUKA: “Ločenka…?”

Matematika. Miha K. je pred tablo in nanjo piše z rožnato kredo. David ga zbada s tem, da mu neprestano očita, da nima pojma.

MIHA K.: “Ma dej Peterka, tih bod k boš kurca fasu!”
RESMAN: “Pa kako se pa ti pogovarjaš no!”

David zamomlja nekaj o homoseksualcih v povezavi z Miho K., Resman ga sliši in misel dokonča.

RESMAN: “Sam res… Kaj naj si mislmo o teb, če ta izraz vedno uporabljaš… Pa še roza kredo držiš.”

Slovenščina. Luštkova določa, kdaj bo kdo vprašan. Damjan se javi za nek datum.

DAMJAN: “Ma kaj lahko prosim mene napišete za sredo?”
LUŠTEK: “Zakaj pa?”
DAMJAN: “Ja… Tko… Da bi biu… Uprašan?”

Nemščina. Vojskova pregleduje izostanke in sprašuje po vzrokih zanje. Vsi dijaki si hitijo sproti izmišljati izgovore.

DIJAK A: “Hja… Bla je gužva na cesti…”
DIJAK B: “A takrt? Ja… Bus je zamudu…”

In tako dalje. Monotonost pretrga David.

DAVID: “Mah… Na kavici sm biu.”

Angleščina. Analiziramo. Knjigo. Catcher in the Rye.

LIKAR: “How does Holden find Ernest, the piano player?”
DAMJAN: “Phony. Ma sej… That’s always the right answer.”

(Za razumevanje tega vica je potrebno poznavanje omenjene knjige.)

Geografija. Logar nam med predavanjem zastavi vprašanje.

LOGAR: “Zakaj je območje Ljubljanskega polja pomembno za vso Slovenijo?”
MIHA L.: “Jah… Tm norce shranjujejo.”

Slovenščina. Pogovarjamo se z Luštkovo. Anže T. ji zastavi zanimivo vprašanje.

ANŽE T.: “Profesorca? Vi ste ga na faksu verjetn ful sral, aneda?”
LUŠTEK: “Jah… Mal smo ga pa res…”
ANŽE T.: “Ja, sej se vm pozna.”

Pogovor se nadaljuje v podobnem stilu.

LUŠTEK: “Js se spomnem, ko sm prvič špricala… Sm bla čist prestrašena…”
ANŽE T.: “Pa ste pol še kdaj šprical?”
LUŠTEK: “Ja…”
ANŽE T.: “Ja, to pojasn par stvari…”

Angleščina. Likarjeva sprašuje Urbana o pesmi ‘I, Too, Sing America’.

LIKAR: “Which time is used in second stanza?”
URBAN: “This time.”
LIKAR: “What time?”
URBAN: “Tomorrow.”
LIKAR: “Tomorrow is metaphor for which time?”
URBAN: “Perfect Future.”

Razredna ura. Vojskova nam preda razredne slike. Matic L. in Tomaž zbijata šale na račun izrazov na obrazih sošolcev. Potem opazita Miho K., ki ironično na ‘veseli’ (smešni) sliki izgleda najbolj normalno. Zadeva se dogaja dan pred esejem pri slovenščini, zato je Matic L. pod hudim vplivom Francoskega testamenta.

MATIC L.: “A vidš, kašn nasmešek ma Kranjc? Tko, k majo ženske v Francoskem testamentu – ‘Petite pomme!’ Sam da Kranjc pa reče ‘Popušite mi ga!’ ”

Razredna ura. Vojskova vpraša Miho K., če še vedno kadi (razlog za to nenadno vprašanje leži v tem, da je Likarjeva v preteklosti pred Vojskovo na glas pripomnila, da Miha smrdi po cigaretnem dimu).

MIHA K.: “Ah kje… Zdej sm na nikoretu.”

Vojskova se zasmeji, nato pa pogleda v bližini stoječega Danijela, ki se je Mihovi izjavi prav tako nasmejal.

VOJSK: “Kaj pa ti, Jošić? Ti tud kadiš?”
DAMJAN: “Ah kje, profesorca… Js sm že na trdih drogah.”

Konec pouka. Pri omaricah. Erin iz do danes nepojasnjenih razlogov – ne iz ihte, marveč bolj za zabavo – z dobro namerjenimi brcami uniči vrata štirih omaric. Naslednji dan je, skupaj z Gregorjem in s Tomažem, pozvan k ravnatelju, kamor jih odpelje varnostnik (še danes nam ni jasno, kako so izvedeli, kdo se je prejšnji dan nahajal pri omaricah), ki ostane v kabinetu. Ravnatelj poskuša iz te pisane druščine izvleči resnico.

RAVNATELJ (strogo): “A ste bli vi učeri pri omaricah?”
ERIN (jezno zatuli): “Pa kaj sm js spet naredu?! Skoz mene neki obtožujete! Zakaj sm js vedno kriu?! [itd.]”

Ravnatelj nekaj časa nadaljuje prepir z Erinom, ostali molčijo. Na koncu izreče sodbo.

RAVNATELJ: “Dobro, ker nismo zbrali dovol dokazov proti vam, vs bom tokrat spustu, ampak če se to še enkrat ponovi, boste kaznovani!”

Vsi (razen ravnatelja) – veseli, da je vsega konec – izstopijo iz kabineta. Takrat varnostnik ogovori Erina.

VARNOSTNIK: “Jao, Agić… Če bi biu ti tih, bi bli že petnajst minut prej zuni!”

Ekskurzija. Spoznavni tabor. Vsak od razredov je moral predstaviti svoje dijake. Za to nalogo smo izbrali Luko, ki se je v prvih nekaj dneh izkazal za enega najbolj ekstrovertiranih med nami. Ko med prireditvijo pride na vrsto naš razred, Luka na oder po abecedi kliče imena in o vsakem od sošolcev nekaj pove. Na koncu pride do Mihe K.

LUKA: “No, tole je pa Miha Kranjc, edini normaln člouk v našem razredu…”

(Gre za retrospektivni humor. V tistem času se sošolci še nismo preveč dobro poznali. Šele mnogo kasneje nam je postalo jasno, zakaj je Matic L., ki je Miho K. poznal že iz osnovne šole, takrat, vsem navzočim v začudenje, bruhnil v smeh.)

Fizika. Erin med fizikalnimi vajami zavpije.

ERIN (jezno): “Ma deeej ne da se men to!”

Pograbi svojo torbo in odvihra iz učilnice. Vsi se začnemo smejati, zatem pa se Danijel, ki mimogrede pogleda na zapestno uro, oglasi.

DANIJEL (resno): “Evo… Točno čes tri minute se bo vrnu…”

Tomaž je vedno z veseljem testiral tovrstne hipoteze. Tudi sam je začel gledati na uro. Erin se je res, meni nič, tebi nič, čez natančno tri minute in štiri sekunde vrnil in mirno nadaljeval z vajami.

Psihologija. Pred tednom dni dobimo nalogo, da vsak dan zapišemo eno dobro stvar, ki smo jo tisti dan naredili. Štrovsova čez en teden preverja, kdo je naredil nalogo. Zaslišijo se različni neizvirni odgovori.

GENERIČNI DIJAK: “Js sm pospravu sobo […] ”

Nekateri dijaki se odločijo, da se monotonosti ne bojo pokorili.

DANIJEL: “Js sm ranjeni ptici pozdravu krila.”

Razred zase pa so tisti, ki se pogumno odpravijo po poti radikalnega absurdizma.

MATIC L.: “Js sm pa prevedu Biblijo v mozambiščino, potem sva z Georgom W. Bushem na čajanki rešila problem globalnega segrevanja, na koncu sva se pa še z generalnim sekretarjem združenih narodov Kofijem Annanom dogovorila o dolgoročni zagotovitvi svetovnega miru.”

Štrovs ga je začuda očitno vzela resno.

ŠTROVS (brez kančka ironije začudeno): “O, a res? A samo en teden si rabu, da si prevedu?”
MATIC L. (kljub nepričakovanemu vprašanju ostane v elementu): “Ja.”
ŠTROVS (še vedno smrtno resno): “Pa je že kdo pred tabo poskušou prevest Biblijo v ta jezik? A obstajajo že kšni zapisi od prej?”
MATIC L. (neomajano): “Ne, to sm js use na novo.”

Športni dan. Zborno mesto na Taboru. Spremstvo sestavljajo trije profesorji: profesorica, ki je nismo poznali, Levstkova in Šmid. Ker od naštetih poznamo zgolj Levstkovo, jo pred vstopom na avtobus pozdravimo, kot se spodobi. Ko se vsi dijaki vkrcajo na transportno vozilo in se začnemo peljati, skozi avtobusove zvočnike zaslišimo Šmidov glas.

Šmid: “Lejte, js razumem, da se z veliko dijaki na temle avtobusu ne poznam, ampak to ne pomeni, da vi mene ne pozdravite…”