Ana Likar

“Turk! V sredo boš nenapovedano vprašan.”
LIKAR: “Ti Strnad si tak primitivc…”
Gregor se razjezi, Likarjeva previdneje:
LIKAR: “Ne, ne; jst sm sam rekla, da se primitivno obnašaš…”
MIHA K.: “A mi letos pišemo esej?”
LIKAR: “Ne, čez dva tedna.”
(Ta pogovor se seveda ni odvil decembra.)
LIKAR: “Turk, to je bla moja zadnja beseda!”
Čez približno 1,53 sekunde:
LIKAR: “Lazar, presed se v drugo klop.”
(Lahko bi vedeli, da je bila ta obljuba predobra, da bi bila resnična…)
Miha K. nekajkrat zapored nima domače naloge:
“Ja, Miha… A si padu u slabo družbo?”
“Naslednji, ki bo šu vn, bo Turk! ”
(V teoriji to pomeni, da lahko drugi s svojim klepetom Andreju škodujemo, razen, če se nam slednji smili… skratka, lahko klepetamo.)
Likarjeva vzame karte za tarok:
“No, zdej bom pa lahko pasjanso igrala.”
Likarjeva pokaže na prvo klop:
“Tuškej, prid kle s sosedom v drugo klop.”
(Ta stavek nato ponovi še enkrat, z istima napakama. Nagradno vprašanje: poišči drugo napako.)
GREGOR: “Profesorca, kaj pomen ‘solicitators’?”
LIKAR: “… To bi si lahko doma pogledu!”
(a.k.a.: ‘Ne vem.’)
MATEVŽ O.: “A grem lahko prej jést, profesorca?”
LIKAR: “… Kej tko perverznega pa v življenju še nisem slišala!”
“Kdor ne bo pisu eseja brez besed, bo šu vn!”
(Many have tried, none have succeeded.)
LIKAR: “Js dons upila ne bom.”
Čez 7 sekund:
LIKAR (se zelo naglas zadere): “Turk, ven!!”
Ko Andrej zapusti razred:
LIKAR: “Lejte, js se ne mislm dret.”
Likarjeva stoji pred tablo:
“Nimam ne krede, ne table…”
LIKAR: “Fidel… Maš nalogo?”
TOMAŽ: “Glede na to, da ste mi že ukinl napovedano spraševanje, ne vidm smisla v tem, da bi jih še vedno delu.”
LIKAR: “No… Sej, Fidel… Sej to itak delaš zas… Torej zame.”
(Exactly.)
Pišemo preverjanje za esej. Čez pol ure:
LIKAR: “A ste že napisal?”
DIJAKI: “Ne!”
LIKAR: “No… Sej js bi za tak esej rabla par dni…”
TOMAŽ: “Aha… A mi mamo pa eno uro časa?”
LIKAR: “Ja.”
“Lejte… Lolič, Lazar in podobno…”
Damjan pripoveduje vic, Miha L. in Matevž Š. se mu smejita, Anže T. in Erin na drugem koncu razreda spita na klopeh, Urban O. se pogovarja s sosedi, Miha K. tako ali tako nikdar ne utihne, Vitan in Tomaž igrata šah. Naenkrat učilnico spreleti krik:
“Peterka! To je bla moja zadnja beseda!”
Tomaž je (takrat dejansko) tiho:
“Lejte, če ne bo tišine, bom pač prisiljena vn pošiljat. Ker takih, kot je Fidel, js ne morem preglasit…”
LIKAR: “Če še eno besedo slišm, bom Urški takoj dala ena!”
Čez 3 sekunde:
“Torej, Urška…”
(V logičnem svetu bi morala Urška tisti trenutek dobiti negativno. Vendar z Ano nismo v logičnem svetu.)
“Se strinjaš z mojimi vprašanji?”
“Kranjc, used se! Turk, a si slišu?”
“Tuškeja ni, ker sm ga vidla.”
“V naši generaciji smo po slovensko rekli freelancer!”
“Pr Turku sta dve varianti: al ne ve, kje smo, al pa vpraša, kje smo.”
(Zakaj je to smešno, vprašate? Ker je povedala eno in isto – torej Turk v nobenem primeru ne ve kje smo… Kar je res.)
“Beseda industrializacija izhaja iz angleš… Torej iz latinske besede.”
(Iz zgodovinskega kotička: Grki so razvili zavidljivo industrijsko proizvodnjo glinenih loncev.)
“You are going now to listen to…”
“Še vedno vstanemo!”
Likarjeva v test za preverjanje napiše stavek: ‘Plastic is an indestructable material.’ Tomaž jo opozori na spornost napisanega:
“Ne, Fidel. To je vse v redu. Ker js sm v eni knjigi prebrala, da plastika stane 200 let, da se razgradi.”
(Ignorirajoč napako je po tej logiki npr. Ljubljanski grad neuničljiv, ker se je obdržal več kot 200 let.)
LIKAR: “Kdo mi je dou te zvezke ne mizo?”
MATIC M.: “Js.”
LIKAR: “U kakšne svrhe?”
(Prava poliglotinja. Ki ne obvlada niti enega jezika.)
Vsi razen Likarjeve sedimo in čakamo, da bo razdelila teste. Erin stoji in z nečim ropota:
“Agič! Vsi stojimo in te čakamo!”
“Derem se, ker ne morem govort.”
“Kršmanc! V hipu delaš!”
“Poglejte, js poslušam samo Peterko!”
“He was seventy years old, which is actually not very old…”
“Kdo manjka, da se zunej dere?”
“Kako se piše Urban Ogrin?”
(All time ultimate fail.)
LIKAR: “Agič, od kje maš pa to enko?”
ERIN: “Od tega, k ste me nenapovedano vprašal.”
LIKAR: “Ah dej no, Agič! Sej veš, da mamo pr ns napovedano nenapovedano spraševanje!”
DIJAK: “Ampak profesorca, js sm dubu sam en list…”
LIKAR: “Dej nehi no! Prnesla sm dva lista na dva para ljudi!”
Likarjeva deli liste. Enega dá tudi Mihi K. Kasneje se vrne ponj:
“Dej nazaj, Kranjc. Bom dala nekomu, ki ga res rabi!”
Vzame list in ga odnese Erinu.
(Za nepoznavalce protagonistov: s to potezo ni naredila nikakršne pomenljive spremembe.)
“Tiste eseje, k sm našla, sm ocenila, in sm pol to tut ocenila.”
“To mormo pisat pisno.”
“Če Lukata Vahata ne bo, bom vprašala naslednjega.”
“In Slovenia, we say we unlock the car. In England, however, they unlock the door. It is a cultural difference.”
(Yeah… Not, say, a difference in language…)
“Ko boste na maturi dobil pesem, boste pred sabo imel pesem.”
“A se js slučajno sama s sabo ne pogovarjam?”
(Sama sebe sprašuje o tem, ali se sama s seboj pogovarja ali ne. What?!)
“Tuškeja ni, to že na pamet vidm.”
“Če bosta klepetala, bosta šla oba vsa ven!”
“Kako boste to vedl, če boste to pisal, pa ne boste vsi uprašani, čeprov boste usi uprašani?”
“Js sm misnla to dve minite govort.”
“I can still remember when black people could not get on the bus…”
(Ja… Predvsem v Sloveniji…)
“Če rečem, da bodte tih, potem ne mislm, da vm hočem dobr.”
“Kolektivno boste šli vsak posebi vn!”
“Nimam dnevnika dons. Niti redovalnice. Tko da – kdo je vprašan? Sej vem na pamet, da je Anže Rode, sam useen.”
“Tok zaspanih trupel še nism vidla.”
Matic M. se šepetaje pogovarja z Loličem:
“Magdalenc! Dovolj! Pa to je neverjetno, kr na glas tul’š kle!”
“Nej bo notr tisti, ki misl pisat esej. Pisal ga boste pa itak vsi.”
V kotu učilnice sedijo Andrej, Tomaž, Vitan in Miha L. Andrej bere Francoski testament, Tomaž ureja zbirko, ki jo imate pred seboj, Vitan bere Prišleke. Miha. je edini, ki se vsaj trudi dajati vtis, da zbrano posluša. Na mizi ima učbenik in zvezek za angleščino. Likarjeva naenkrat hitro zakoraka proti nam. Vsi panično poskrijemo sporen material:
LIKAR: “Kaj maš to?!”
Mihi. iz rok mu dobesedno iztrga zvezek:
MIHA L. (zmedeno): “Amm… zvezek. Za… angleščino?”
Likarjeva Mihi. vrne zvezek in se vrne h katedru. Andreja, Tomaža in Vitana niti ne pogleda.
(Zadevo navajam ne toliko zaradi komičnosti dogodka, temveč bolj kot ponazoritev izjemne pedagoške presoje in ostrega očesa profesorice.)
“Brez skrbi, da boš zdej, nasledno uro vprašan!”
“Js bi rabla dodatek k plači, zarad otežkočenja dela.”
“A bi dal tišina!”
Teden pred koncem šole:
“Js mislim, da vas bo v bodoče kle sam ene šest sedel…”
(Count on it.)
“Strnad; zakaj si se nepodpisu?”
“Klele, k vs tkole na pamet gledam…”

All characters appearing in this work are fictitious. Any resemblance to real persons, living or dead, is purely coincidental. This content may not be advisable for general audiences due to its explicit nature and may contain strong language. Discretion is advised.