Začetki Ledinskih Klasik segajo v leto 2008, ko smo se približevali koncu drugega letnika. Nekega dne po koncu prvega ocenjevalnega obdobja sva s sošolcem Gašperjem zbijala šale na račun naše razredničarke, ki si po letu in pol še vedno ni povsem zapomnila vseh naših imen. Začela sva obujati spomine in se poskušala spomniti čim več “nadimkov”, ki jih je sošolcem v tem času po nesreči dodelila.
Takrat me je prešinila misel, da bi bilo koristno, če bi vse te nadimke zapisal, da bi se jih kasneje lažje spomnil. Seznam sva še isti dan razširila tudi z nadimki, ki so nam jih dodelili ostali profesorji. Vsega skupaj je bilo dovolj za eno stran zvezka. Seznam sem pokazal še nekaterim sošolcem. Vsi so ga z veseljem preleteli, se nasmejali in mi ga pomagali dopolniti z nadimki, ki se jih sam nisem spomnil oz. za katere še nisem vedel. Seznam je po njihovi zaslugi do konca tistega šolskega leta narasel na tri strani.
Z Gašperjem sva kak mesec ali dva pred koncem leta sestavila še en, nekoliko drugačen seznam. Spomnila sva se nekaterih izjav profesorjev, ki so se nama skozi leta najbolj vtisnile v spomin. Šlo je večinoma za duhovite citate in krilatice, v dveh ali treh primerih pa za ironične ali komično nekonsistentne izjave. Zapisala sva tri do pet najbolj nepozabnih izjav za vsakega od naših treh najbolj ikoničnih profesorjev: Vojsk, Likar in Bovha. Seznam sva namenoma omejila, delno zaradi tega, ker sva večino takih izjav že pozabila, delno pa zaradi konsistence. Takrat namreč še nisva slutila, kakšen potencial ima lahko taka zbirka.
V tretjem letniku sem se iz dolgčasa posvetil novemu neproduktivnemu projektu. Začel sem preštevati pogostost uporabe določenih besed in besednih zvez, ki so se jih z neverjetno repetitivnostjo posluževali nekateri naši profesorji. Sestavil sem tabele – za vsakega profesorja svojo – ki sem jih sproti dopolnjeval. Pri tem precej nesmiselnem početju sta mi pomagala Gašper, ki je v tretjem letniku iz do danes nepojasnjenih razlogov v šolo hodil vse manj, občasno pa tudi Matic L. Kot si verjetno lahko mislite, projekt ni bil ravno zanimiv za širšo publiko. Obrodil ni bistveno zanimive statistike ali kakih prodornejših rezultatov, ki sem se jih nadejal in zato ni botroval nastanku nobene samostojne rubrike v tej zbirki. Edini ekstrakt zapuščine tega početja se nahaja na koncu opusa Retorika.
Sčasoma sem začel opažati, da so Nadimki postali vse manj popularni in da so sošolci raje prebirali izjave profesorjev, ki se jih je do takrat nabralo za dve strani. Na seznam sem namreč dodajal zgolj najboljše izjave in izvirne krilatice. Približno pred začetkom polletja tretjega letnika sem se zato odločil, da bom začel na seznam dodajati še ostale smešne citate, tudi tiste, ki morda niso zimzeleni, a so še vedno smešni. To sem storil z namenom, da bi se seznam nekoliko hitreje širil in s tem postal bolj zanimiv, saj potencialni bralci ne bi stalno prebirali enih in istih izjav.
Pri tem so mi prišle v neizmerno pomoč izkušnje, ki sem si jih nabral s prej omenjenim propadlim projektom preštevanja pogostih besed. Taista praksa mi je namreč pomagala razviti spretnost selektivnega poslušanja. Vsebinsko na to, kar so profesorji govorili pri pouku, ponavadi nisem bil skoncentriran in sem se raje kratkočasil s prituhnjenim kramljanjem s sosedom ali kako banalno aktivnostjo na telefonu. Če pa je nekdo v razredu izustil nekaj, za kar sem smatral, da je vredno zapisa, se je moja koncentracija instinktivno nemudoma izostrila. Šale, napake in neumnosti profesorjev sem tako le redko preslišal. Za asistenco pri tovrstnem početju sem zaprosil še nekatere sošolce, ki so mi z veseljem priskočili na pomoč.
Do začetka druge polovice četrtega letnika je projekt narasel v pravo (podzemno) operacijo. Po najboljših močeh mi je pomagalo vedno več sošolcev. Izjave, ki sem jih sam zgrešil, je skoraj vedno zapisal nekdo drug in mi jih ob prvi priložnosti posredoval – enkrat ali dvakrat že kar med samo učno uro na listku papirja preko verige “kurirjev” (sošolcev med pošiljateljem in prejemnikom). Citatov je bilo kmalu toliko, da sem jim moral nameniti cel zvezek. Za obstoj slednjega je sprva vedela le peščica, čez nekaj mesecev pa je ta zvezek že skoraj vsak dan na skrivaj krožil po celem razredu. Poleg seznamov je nastalo tudi nekaj novih kategorij, kamor sem zbiral izjave podobnega tipa (npr. Opus Spraševanje našega profesorja zgodovine) ali pa daljše zgodbice, prepletene z ironijo, ki zaradi dolžine niso sodile med klasične izjave (npr. Maščevanje Luštkove nad Miho K.).
Prišlo je do še enega zanimivega pojava. Vsakič, ko je kak profesor izustil nekaj “zapisljivega”, se je skupina oči obrnila k meni, sošolci, ki so sedeli blizu mene pa so me začeli naganjati, naj stvar hitro zapišem. Na srečo – in moje veliko presenečenje – nihče od profesorjev do konca ni dognal, kakšna zarota se odvija v sencah Ledine.
Sčasoma sem v zbirko dodal še nekaj posebnih rubrik, ki so služile bolj kot komični vložek, namenjen predvsem sošolcem in ljudem, ki so seznanjeni s protagonisti Ledinskih Klasik: Zahvale, Posvetilo in Opravičilo.
Bolj ko smo se bližali koncu četrtega letnika, bolj aktualno je postajalo vprašanje, kaj se bo ob koncu leta, ko se bomo razšli, zgodilo z Ledinskimi Klasikami. Sprva je bilo dogovorjeno, da bi iz obstoječega zvezka neredili kopije in jih ob koncu leta razdelili med sošolci. S predlogom sem se sicer strinjal, vendar pa mi stvar ni preveč dišala, saj zvezek ni bil optimalno organiziran in moja pisava ne najbolj zgledna. Ideja, da bi vse skupaj pretipkal in izpisal, mi prav tako ni bila všeč, predvsem zaradi količine materiala, ki je še vedno naraščala – do konca leta sem napolnil skoraj dva zvezka.
Predlog, da bi zadevo digitalizirali, sem nekega dne predstavil ožjemu krogu sošolcev, ki so bili v projekt najbolj vpleteni. Na moje presenečenje in veselje so mi Matic L., Miha L. in Vitan ponudili svojo pomoč pri pretipkavanju. Miha L. je šel še korak dlje in za pomoč zaprosil tudi Nino, katere očim je delal v fotokopirnici, s čimer smo rešili problem iskanja tiskarne.
Do konca leta smo zadevo uspešno izpeljali. Matic L. je pretipkal večino teksta in skupaj z Marušo poskrbel za lektoriranje, Miha L. in Vitan sta pretipkala vsak po eno poglavje, Nina je poskrbela za natis, sam pa sem pretipkal kar je ostalo, popravil nekatere napake in poskrbel za vizualni izgled knjige. Nekatere podrobnosti podviga lahko najdete tudi v rubriki Zahvale.
Ledinske Klasike smo ob podelitvi spričeval razdelili vsem sošolcem, nekaterim kameradom iz paralelke in znancem iz nižjih letnikov, ki so bili z zbirko seznanjeni. Svojo kopijo je dobila tudi naša presenečena razredničarka, ki takrat še ni vedela, za kaj gre.
Ker smo gimnazijo zaradi prihajajoče mature zaključili en mesec pred dijaki nižjih letnikov, žal nismo bili priča reakciji profesorjev, ki so zadevo prebrali, vendar pa so informacije o kritičnem odzivu na Ledinske Klasike vseeno pricurljale do nas.
V naslednjih nekaj mesecih smo nekateri sošolci ločeno na različnih koncih centra Ljubljane po naključju srečali razredničarko. Izvedeli smo, da je bila razredničarka navdušena nad našim izdelkom – zbirko naj bi prebrala več desetkrat. Pokazala jo je vsem ostalim profesorjem, ki so bili nad njo prav tako navdušeni. Kmalu so Ledinske Klasike romale v kopirnico, ena od kopij pa naj bi zaradi množičnosti povpraševanja dobila častno stalno mesto ob kopirnem stroju.
Od razredničarke smo izvedeli tudi, da so nekateri dijaki nižjih letnikov poskušal replicirati naš podvig, vendar pa po njenih besedah nihče ni dosegel kvalitete naše zbirke. Dijaki so izjave namreč zapisovali vse povprek, ne da bi se ozirali na to, kako smešne so zares bile. Zaradi premalo rigorozne selekcije so se morebitne omembe vredne izjave izgubile v morju podpovprečnih.
Zadnjo reakcijo na Ledinske Klasike sem doživel na ustnem maturitetnem izpitu iz angleščine. V komisiji (na moje veliko veselje) ni bilo naše bivše profesorice angleščine, marveč njena kolegica, ki me ni poznala. Preden sem začel z izpitom, me je vprašala po imenu. Ko sem se predstavil, je za trenutek povzdignila obrv: “Tomaž … Why does that name sound familiar …” Kmalu zatem se ji je na obrazu zarisal nasmešek: “Oh, that’s right, you’re the guy who wrote that book!”