Zahvale

Tomažu Fidelu,

kot idejnemu pobudniku, odgovornemu uredniku, lektorju, arhivarju, kronistu, vzdrževalcu, zbiralcu, (v nekaterih primerih) intelektualnemu lastniku, prepisovalcu in pretipkovalcu zbirke teh zapisov.

(Toliko o skromnosti in nepristranskosti.)

Maticu Leščancu,

komur se moram, in ne morem, (interna fora) zahvaliti za prispevanje in lektoriranje zapisov, vzpodbudo za nastanek le-teh ter ‘pretipk’ več kot polovice vseh zapisov v obliko, ki jo imate danes pred seboj; vse to je bilo na koncu le dovolj, da se je povzpel pod vrh.

(Z vsemi opazkami, pritožbami, grožnjami in tožbami se obračajte nanj.)

Gašpru Bogoviču (namerna napaka),

kot prvemu sovpletenemu za spodbudo in znatno pomoč pri prvih zametkih Ledinskih Klasik. Zapustil si nas prezgodaj *.
(* Da ne bo pomote: fant je – v času pisanja te zahvale – še vedno živ, ni pa z nami zaključil gimnazije. Nekoliko več o tem v Posvetilu.)

Mihi Lazarju,

ki se je za svet glamurja in prestiža Ledinskih Klasik začel globlje zanimati šele v četrtem letniku in je prispeval zapise (tudi svoje – egoist!), jih popravljal in komentiral ter vzpostavil enega od spektrov klasik, katere je (ene od mnogih) tudi (malomarno) pretipkal. Pripadajo mu tudi zasluge za idejo, da se zadeva natisne in izpeljavo logistike tiska.

Kristianu Kršmancu,

ki se je na sceni pojavljal bolj sem pa tja; ker je biu tm neki žiučn in se je ful upiru, ga je Tomaž F. prjeu za eno roko pa Matic L. za drugo in se je zašvicu – ful; konsekventno smo iz njega le uspeli spraviti nekaj izjav in en opus. Pa take fore.

Danijelu Jošiću,

v tretjem letniku padlemu kameradu, zaradi katerega se je marsikateri od nas zjutraj lažje odpravil v šolo, saj je do tretjega letnika dogajanje v našem razredu popestril s svojim naborom Klasik, Kolerikkar Popizdtremi opusi ter eno zgodbico.

Mihi Kranjcu,

ki je bil na podlagi zakona o šolstvu RS spoznan za krivega za nastanek obsežne zbirke lastnih klasik in neverjetnih štirih zgodbic. Predvidena kazen je 3–5 let guljenja klopi na Ekonomski fakulteti.

Gregorju Strnadu,

ki se je že od prvega dne Ledinskih Klasik ‘štulil’ v ospredje in si prizadeval za nastanek svojega osebnega sklopa klasik; to mu seveda ni uspelo (Tomaževa volja je neuklonljiva), vendar pa je kljub temu dosegel kreacijo ene boljših zgodbic in (zanemarljivega) števila anekdot s svojo (vse prej kot) malenkostjo v glavni vlogi.

Andreju Turku,

ki je Ledinske Klasike verjetno že memoriziral, saj jih je verjetno prebral večkrat od samega zapisovalca; pripadajo mu tudi zasluge za njihovo promoviranje, saj je med njih branjem s svojim gromkim smehom vzbudil zanimanje marsikaterega sošolca; služil je tudi kot ‘filter’ kvalitetnega materiala (interna fora).

Vitanu Turšiču,

ki je podlegel neupogljivemu Tomaževemu sitnarjenju in pretipkal celi 2 strani teh zapisov v Beležnico, s čimer povzročil več škode kot koristi; prispeval je sicer nekaj klasik, še mnogo več pa jih je pozabil; je tudi edini, katerega prisotnost je med posebnimi zahvalami zaradi zgoraj opisanih incidentov sporna. Resnično, kaj njegovo ime počenja tukaj?

Maruši Telban,

edini, ki je zlobno pero pisca teh zahval zaradi pomanjkanja njegove domišljije in časa ter dejstva, da je bila punca ena redkih, kateri izpod jezika ni prišla nobena neumnost, vredna dokumentiranja, ni uspelo okracati. Zaslužna je za lektoriranje teh zapisov.

Nini Tršelič,

katere očim je poskrbel za tiskanje knjižne oblike teh zapisov. Lahko bi jo, kot vse ostale v tej rubriki, bolj ali manj subtilno zafrkaval, a mi je zmanjkalo energije.

Alenki Vojsk,

naši razredničarki, ki je z dolgim seznamom klasik, enim od opusov in radodarnim podeljevanjem nadimkov pokazala, da spada v skupino tistih (pre)redkih profesorjev z obstoječim (izjemnim) smislom za humor, razvidnim iz njenih Klasik.

Ani Likar,

za njen nepopisen občutek za komunikacijo z dijaki, njeno nepristranskost objektivizmu ter vzpodbude nasvete, ki nam jih je kot profesorica in mentorica podala na naši poti v življenje, kar je nazorno prikazano v širokem seznamu njenega spektra Klasik in kar treh Zgodbicah.

Borisu Bovhi,

za njegove unikatne poglede na, torej, zgodovinsko dogajanje (njegove Klasike), njegovo, nekako, nezmožnost odgovarjanja na, recimo, vprašanja (prvi Opus) in nesporno sporen način, skratka, spraševanja (drugi Opus).

Petru Poznajelšku,

za matematično neskladeo, včasih prostaško in komično obarvano športno vzgojo oz. košarko, kar lahko sami okusite iz raznolike zbirke njegovih Klasik in enega od Opusov.

Vlasti Luštek,

profesorici slovenščine za največje število slovničnih napak med vsemi profesorji, zanimive izjave in občasen humor, kar je razvidno iz njenih Klasik, za daleč najobsežnejše število inovativnih groženj, ki si jih lahko ogledate v njenem Opusu, in za nepopustljiv srd, skoncentriran na dijake, ki se niso pustili upogniti njeni volji, kar dokazujeta ne le ena, temveč dve Zgodbici, v katerih je nastopala.

Alenki Resman,

ki je med komponiranjem dijakom nerešljivih testov in zarisovanjem novih modnih smernic v tekstilni industriji vseeno našla čas za moralno dekapetacijo tistih, ki so grozili stabilnosti razrednega miru; v slednjem lahko uživate v eni od Zgodbic.