Vlasta Luštek

“Stoglavi zmaj je zmaj s sto glavami.”
“Zmaj bruha glavo.”
“Zdej pa odprite na strani 12 oziroma koliko je ura.”
“Boste mel u glavi, pa ne boste vedl, kje je.”
“Iz nič ni nič.”
“Prešeren je umru leta 1850.”
“A ti Fidel maš jutr ustni govorni nastop?”
(Ne, očesnega.)
“Časi so precej drugačni, kot so sedaj.”
“Mati je rodila hčerko z naslovom Maja.”
“Kako se torej v angleščini reče glagol? Tako je – Noun.”
“Tovaršija, js vs spoštujem. Vem, da vi mene sicer ne.”
LUŠTEK: “Prešerenova slovenščina […] Najprvo […] Sori […] ”
Pred 10 minutami, ko je imel Damjan govorni nastop:
LUŠTEK: “Hja… Preveč slovničnih napak si meu…”
LUŠTEK: “Dej, Anže, preber to.”
ANŽE T.: “Ja kater Anže: js Anže al Rode Anže?”
LUŠTEK: “Ti, Anže.”
ANŽE T.: “Kaj pa beremo?”
LUŠTEK: “Ma… Dej raj ti ta drug Tuškej preber!”
(Za nepoznavalce: v razredu sta dva Anžeta - Rode in Tuškej.)
LUŠTEK: “A ste prej vidl une cifre?”
Na tablo napiše: 1, 2, A, B.
“Js grem zdele to skopirat, vi pa ugotovite, iz koliko delov je sestavljen Godot in napišite, o čem govorijo te trije deli.”
Luštkova bere iz Francoskega testamenta:
LUŠTEK: “[…] Odmev, ki so mi ga pošiljali francoski predsedniki…”
(Namesto ‘predniki’.)
GREGOR: “Pa lih tega se nism uču! Lah me uprašate karkol druzga!”
LUŠTEK: “Hja… Hvala za dovoljenje.”
“No Gregor, pisu si po božji presoji 3.”
(Štos: isto uro je bil vprašan in po pedagoški presoji dobil 1.)
“Tvoje kosti bojo nekoč tudi en človek.”
“Ne izzivaj lava, dok spava!”
Nekdo ne zna odgovoriti na Vlastino vprašanje:
LUŠTEK: “Ja mucek dragi, zdele smo to delal!”
Luštkova na ves glas zaupije:
“Tišina!!… Zdej sm pa še sebe ustrašla.”
“To sta te dve knjigi.”
“Js sm vm kle zbrala material, da ga ne bo treba urejevat.”
“Ta je biu avtor novega… Ne… Novega, novega, novega… Novega, novega romana.”
“Žival postavi na višje mesto kot človeka, ker žival ne pobija svojih ljudi.”
LUŠTEK: “Kako se torej napiše petdesetletnica s številko?”
ANŽE T. (pove pravilno): “Petdeset, stični vezaj, letnica.”
LUŠTEK: “Torej, petdeset, vezaj,…Vezaj, vezaj… Letnica, vezaj… Petdesetletnica, stični vezaj, letnica. OK.”
“Ta roman je napisu pravna oseba.”
“V pondelk bomo delal Estestacoski testament.”
(Lapsus Linguae?)
“Ti, dej ta stol tm.”
(1. Kdonaj da kateri stol kam?
2. ‘tm’ = ‘tja’)
“No, če zdele tale zadivo rezimiramo […] ”
“A ti zdej men lagaš?”
“Vietnamski sindrom. To še zdej obstaja. Pa bomo mel še iraškega pa afganistanskega. Pa hrvaškega.”
(Zaradi krvavih bratomornih vojn za Piranski zaliv.)
“Mi znate naštet moderne prvine modernega romana?”
(Ne, samo staromodne.)
“Moje oči niso pokoren aparat ampak pokoren aparat moje duše.”
(Namesto ‘Moje oči niso mrtev aparat ampak pokoren organ moje duše.’)
“Ej! Pospravte vse te telefončičke in ostale ičke.”
LUŠTEK (strogo): “Lazar, kok časa si se učiu? A si se pet minut?”
MIHA L. (zmedeno): “Ja…”
LUŠTEK: (naveličano): “Ja… Pol bo pa taka tud ocena”
(Miha je nato dobil negativno. Logika, vredna Likarjeve.)
“Mlad človek, ki ima odprte uši in očesa.”
“Tole je tak lep primer navdušujočosti.”
“Ti očeta do praga, oče tebe čez prag.”
(Namesto ‘sin tebe čez prag’. Ker, bodimo iskreni, zakaj bi očetu lajšali tako početje?)
“Kaj je motiv druge kitike?”
“Mi nekako mamo to možnost svobodnega izločanja…”
(Upamo, da je mislila ’odločanja’…)
“1858. Morte vedt, da je blo to 50 let nazaj.”
Pred slovenščino si Gregor razkuži roke. Po razredu se kmalu razširi vonj po razkužilu, ki ga Luštkova seveda zavoha:
LUŠTEK: “Kaj to smrdi po alkoholu?”
Stopi seveda do Mihe K., ki ima na mizi odprto pločevinko Sprite-a. Vzame ga in ga povoha:
LUŠTEK: “A maš notr pivo?”
“Bomo povedal, kater slogovni zastopek se uporablja…”
Luštkova nas pozove da dvignemo roke tisti, ki smo za to, da se esej prestavi. Roke dvigne skoraj cel razred. Nato Luštkova vpraša, kdo je “absolutno proti” temu, da se zadeva prestavi. Roke dvigneta samo dva, med drugim Anže T. Luštkova ga ogovori:
LUŠTEK: “Zdej pa ti napiš na list, da se soglasno strinjate, da se esej prestavi.”
(Čisti sadizem.)
"Evropa se je takrt krasno razvijala. Balkan je pa trpeu. Turškej vpadi, ane.
(Namesto turški vpadi. Vsekakor zanimiva napaka…)
“Kle piše 1768. To bi moral bit 1758. Je napaka. Je 1958 in ne 1758. Skratka 1768. Da se ne boste zmedl.”
“Pa a je to sploh kdo naredu? A je sploh kdo naredu? No… Pol pa Turk! Ti odgovarjaš!”
“Imel ste težave z identitetoma… Identi… Indentitetama.”
(Evidentno je, da nismo edini, ki smo imeli težave…)
“V pondelk majo trije govorni nastop. A razumete ‘trije’?”
(Ne. Ta koncept je za našo stopnjo matematične izobrazbe neobvladljiv.)
Luštkova našteva pesnike NOB. Pri pvem naredi zanimivo napako:
LUŠTEK: “Prvi pesniki NOB so bili naprimer Ballantine’s… Ups, pardon… Balantič, […] ”
(Za nepoznavalce: Ballantine’s = škotski viski.)
“Tuki lahko uporabte dve sklanjatvi. Držte se tiste, k vam je laža.”
“Če prečrtate kej, prečrtite enkrat. Da ne bi nardil lukne v steno…"
“Lazar… A sva se midva letos že ustno srečala?”
(Nerodna izbira besed, mar ne?)
“Ej, Strnad… A, ne… Ja, ja… Ti… Ja…”
(Njen glas je z vsako naslednjo izgovorjeno besedo zvenel bolj razočarano.)
“Ka’ s’ pa ti za en Magdalenc?”
(Kot, da jih je sto.)

All characters appearing in this work are fictitious. Any resemblance to real persons, living or dead, is purely coincidental. This content may not be advisable for general audiences due to its explicit nature and may contain strong language. Discretion is advised.