Tisto uro angleščine je vprašana Urška Rode. Ne gre ji najbolje, vsaj ne glede na profesoričine standarde:

LIKAR: “No, Urška, glede na to, da si bla prva nenapovedano uprašana, sm ti mal pogledala skoz prste, ampak tole useen ni blo za dve…”
TOMAŽ: “Aja, a tko… Js pa nism biu nenapovedano uprašan, js sm pa kr u zrak izpuhteu, ane?”
LIKAR: “Fidel, ti bi itak moru bit uprašan, pa te ni blo, tko da si biu pol napovedan; sam nehi no!”
TOMAŽ: “Ja ne, nism biu napovedan, ampak sm biu uprašan nenapovedano – takrt, k se je vm zdel!”
LIKAR: “Fidel, js sm ti že pred dolgim časom vzela napovedano spraševanje, tko, da si biu napovedan!”
TOMAŽ: (namenoma spregleda njeno napako, da lahko nemoteno nadaljuje prepir): “A vm utemeljim, da sm biu nenapovedano uprašan? Vi ste u tork zadevo ukinl, nasledn dan sm biu pa js uprašan, tko da to je blo nenapovedano!”
LIKAR: “Ja… Sej si biu nenapovedano uprašan, Fidel.”
TOMAŽ: “Ja pa sej to vm pravm! Vi pa kr naprej trdite, da sm biu napovedan!”
LIKAR: “No, Fidel… Ti si biu torej… Manj nenapovedano uprašan…”

Tomaž seveda zaradi absurdnosti zadnjega argumenta (za tiste, ki niste bili pozorni: napovedanost vprašanja je binarna postavka – spraševanje je lahko lahko napovedano ali nenapovedano; vmesna variacija ne obstaja) prepira ni nadaljeval, ker je sprevidel, da ga argumenti, ki temeljijo na logiki, ne bojo pripeljali nikamor.