Pripoved povzeta po pričanju Matica Leščanca, Mihe Kranjca in Denisa Čančarja.

Zgodilo se je v prvem letniku, med popravljalnim testom Fizike, enem prvih testov, ki smo jih pisali. Za lažje sledenje dogodkom je dobro, če se spoznate z naslednjimi dejstvi:

• Denis je prvi test pisal negativno in tako žal že kmalu okusil temno stran Ledine
• Profesorji so ravno začeli dojemati, kdo je kdo in kakšno pisavo ima
• Kak teden dni pred famoznim dogodkom, orisanim spodaj, je Urban Kristianu na testu kemije zagotovil štirico, ko se je na svoj test podpisal z njegovim imenom.

Matic se je, nekaj minut pred koncem testa, odpravil do fizikalne učilnice, da bi prijatelje kar tam počakal. Kot da bi slutil, da se bo nekaj zgodilo. Ravno ko je prispel do učilnice, so se odprla vrata. Skozi je prišel Miha. Ko je Matic zagledal izraz na njegovem močno pordelem obrazu, mu je bilo jasno, da je šlo nekaj narobe.

Vrnimo se v časovnem stroju nekaj ur nazaj, v garderobo, tik po uri športne vzgoje. V trenutek, ko je Denis pristopil do Mihe.

DENIS: “Ej Kranjc, a bi ti šu namest mene pisat fizko…? Zdej ns profesorji itak še ne poznajo dobr, pa sm mislu, če bi mi mal pomagu… Sej bi reku komu, k je pisu 5, sam si jih je Belina verjetn zapomnu… Ti si pa pisu 4, tko da sigurno neki znaš, pa še sumljiu nisi…”
MIHA: “Ammm… Ja kul, bom šou…”

Zavezništvo je bil sklenjeno.

Nekaj ur kasneje so dijaki, ki s prvo oceno niso bili zadovoljni, pisali test. Med njimi sta bila tudi Miha, ki je potil čelo ob Belininih fizikalnih zankah, medtem ko je Denis hrabro pil kavo v bližnjem lokalu in (seveda obvezno) tudi Tomaž, ki je, takrat še poln upanja in pozitivne energije, poskušal zblefirati pozitivno oceno, delno tudi ob pomoči sosedov.
Tisti, ki so že s prvim testom izpolnili svoja pričakovanja, so že pred tem zapustili Ledino in se porazgubili po kafičih, nekateri so se odpravili v svoje tople domove, redki pa so svoje pisoče kamerade počakali v šoli, da bi po koncu ure z njimi odšli na kosilo. Le redki so vedeli, kakšen dogovor sta sklenila naša junaka in so z zanimanjem čakali konec ure in posledičen razplet.

Ura se je začela približevati koncu. Veliko ljudi je svoje izdelke/skropucala že oddalo. Belina je (kakor smo kasneje ugotovili, da mu je bilo v navadi) odložil časopis in začel gledati po razredu.
Miha je, ko je končal, oddal ‘svoj’ list papirja in se napotil proti vratom. Tik preden mu je uspelo prijeti za kljuko, pa je za sabo zaslišal usodni glas:

BELINA: “Ti… Počaki mau…”

Miha se je zdrznil, se počasi, kot da bi ga bolele noge, počasi obrnil in pristopil h katedru, kjer je Belina v rokah držal njegov test, izpod namrščenih obrvi zrl v podpis ‘Denisa Čančarja’, vtisnjenega pri vrhu papirja in začel brskati po redovalnici. Kaj kmalu se je ustavil, s prstom pokazal na ime, pogledal Miho in izustil:

BELINA: “Ti pa nisi Čančar… Ti si Kranjc!”

Miha se je v tistem trenutku zavedel, da je igre konec. Skrušeno je priznal, Belina pa mu je hladno odvrnil:

BELINA: “Mhmmm… Se bova jutr pogovorila…”

Miha, Tomaž, Kristian in Matic so se nato odpravili na kosilo v restavracijo Martinšek (včasih InterTrade). Miho so prijatelji poskušali tolažiti, a jim to ni najbolje uspevalo. Potolažil ga ni niti ocvrti sir, pripravljen izpod spretnih Zumrinih rok (interna fora).

Epilog: Ko se je situacija nekoliko umirila in sta si Miha in Denis že lastila ukor ravnatelja (Belina je sicer lobiral za ukor pred izključitvijo), je Miha Maticu zaupal občutke med testom:

MATIC: “Pa drgač ti je dobr šlo na tistem nesrečnem testu?”
MIHA: "Ja… Prou dobr bi pisu, vse sm znou, tko da sm na konc še mal nalašč par stvari narobe napisu, da ne bi blo sumljiu… Pol me je pa prepoznou… (nadaljuje vzhičeno) Sam kako me je sploh prepoznou, če me je samo na začetku leta enkrat poklicu, pa skos sm v zadnji vrsti sedeu?
(Očitno je Kranjc s prvim vtisom pustil dovolj globok pečat…)