Identifikacija

(Pripoved povzeta po pričanju Matica L., Mihe K. in Denisa.)

Naneslo je, da je bil en prvih testov, ki smo jih v gimnaziji pisali, popravni test iz fizike, ki je bil – iz takšnih in drugačnih razlogov – načrtovan relativno hitro po izvirnem testu.

Matic L. se je odpravil do fizikalne učilnice, da bi sošolce, ki so popravljali oceno, počakal kar tam. Kot, da bi slutil, da se bo nekaj zgodilo. Ravno ko je prispel do učilnice, so se odprla vrata. Skoznje je stopil Miha K. Ko je Matic zagledal izraz na njegovem od skrbi močno pordelem obrazu, mu je takoj postalo jasno, da je šlo nekaj hudo narobe.

Kaj neki se je moralo zgoditi?

Vrnimo nekaj ur nazaj. V garderobo, tik po uri športne vzgoje. Denis, ki je prvi test iz fizike pisal negativno, je iskal rešitev iz nastale zagate. Na pamet mu je padla domiselna rešitev. Pristopil je k Mihi K.

DENIS: “Ej Kranjc, a bi ti šu namest mene pisat fizko…? Zdej ns profesorji itak še ne poznajo dobr, pa sm mislu, če bi mi mal pomagu… Sej bi reku komu, k je pisu 5, sam si jih je Belina verjetn zapomnu… Ti si pa pisu 4, tko da sigurno neki znaš, pa še sumljiu nisi…”
MIHA K.: “Ammm… Ja kul, bom šou.”

Sporazum je bil sklenjen.

Nekaj ur kasneje so dijaki, ki s prvo oceno niso bili zadovoljni, ponovno pisali test. Med njimi sta bila tudi Miha, ki je potil čelo ob Belininih fizikalnih zankah – medtem ko je Denis hrabro pil kavo v bližnjem lokalu – in (seveda obvezno) tudi Tomaž, ki je, takrat še poln upanja in pozitivne energije, poskušal zblefirati pozitivno oceno, delno tudi ob pomoči sosedov.

Tisti, ki so že s prvim testom izpolnili svoja pričakovanja, so že pred tem zapustili Ledino in se porazgubili po kafičih, nekateri so se odpravili domov, redki pa so svoje testopisoče kamerade počakali v šoli, da bi po koncu ure z njimi odšli na kosilo ali domov. Le redki so vedeli za pakt, ki sta ga sklenila naša junaka, a so z zanimanjem čakali konec ure in posledičen razplet.

Ura se je začela približevati koncu. Veliko dijakov je svoje izdelke/skropucala že oddalo. Belina je, kakor mu je bilo v navadi, končal z branjem časopisa in se začel razgledovati po razredu.

Miha je, ko je končal, Belini na kateder oddal svoj list papirja in se naglo napotil proti vratom. Tik preden mu je uspelo prijeti za kljuko, pa je za sabo zaslišal usodni glas:

BELINA: “Ti… Počaki mau…”

Miha se je zdrznil. Počasi, kot da bi ga bolele noge, se je obrnil in pristopil h katedru, kjer je Belina v rokah držal njegov test. Izpod namrščenih obrvi je zrl v podpis ‘Denisa Čančarja’, vtisnjenega v papir in začel brskati po redovalnici. Kaj kmalu se je ustavil, s prstom pokazal na ime v zvezku in pogledal Miho naravnost v oči.

BELINA: “Ti pa nisi Čančar… Ti si Kranjc!”

Miha se je v trenutku zavedel, da je igre konec. Skrušeno je potrdil profesorjevo ugotovitev.

BELINA (hladno): “Mhm… Se bova jutr pogovorila…”

Miha, Tomaž, Kristian in Matic so se nato odpravili na kosilo v restavracijo Martinšek (bivši InterTrade). Miho so prijatelji poskušali potolažiti, a jim to ni najbolje uspevalo. V tolažbo mu ni bil niti ocvrti sir, pripravljen izpod spretnih Zumrinih rok (interna fora).

Ko se je situacija nekoliko umirila in sta bila Miha in Denis nova ponosna lastnika ukorov ravnatelja (Belina je sicer lobiral za ukor pred izključitvijo) je Matic Mihi zastavil najmanj pomembno vprašanje.

MATIC L.: “Pa drgač ti je dobr šlo na tistem nesrečnem testu?”
MIHA K.: “Ja… prou dobr bi pisu, vse sm znou, tko da sm na konc še mal nalašč par stvari narobe napisu, da ne bi blo sumljiu… pol me je pa prepoznou…” (nadaljuje vzhičeno) “Sam kako me je sploh prepoznou, če me je samo na začetku leta enkrat poklicu, pa skos sm v zadnji vrsti sedeu?”

(Očitno je Miha s prvim vtisom pustil dovolj globok pečat…)

Marsikateremu bralcu te zgodbe se bo zdelo, da je bilo Denisovo in Mihovo početje že od samega začetka preveč riskantno. Vedeti pa morate, da njun optimizem ni bil tako iz trte izvit, kot se sprva zdi.

Dogodki v tej zgodbi so se odvili relativno kmalu po začetku pouka v prvem letniku. Na gimnaziji smo bili še čisto sveži. Tako sveži, da profesorji še niso imeli dovolj časa, da bi si zapomnili vsa naša imena. Večina profesorjev še vedno ni poznala imen niti polovice dijakov v razredu. Zato se nam je že takrat zdelo šokantno, da je Belini uspelo prepoznati Miho z enostavnim listanjem po redovalnici.

Še bolj kot to pa je upanje našima protagonistoma ulivala potrjena izvedljivost njunega načrta: enak podvig je namreč v nedavni preteklosti že uspešno prestal preizkušnjo.

Kak teden dni pred famoznim dogodkom iz te rubrike je na popravnem testu kemije drug par sošolcev postavil pomemben precedens. Urban je obiskal popravni test kemije namesto Kristiana in se na test podpisal kot ‘Kristian Kršmanc’. Nihče ni ničesar posumil, Kristian pa je postal ponosen novi lastnik prav dobre ocene.1

(1Širša zgodba je pravzaprav še bolj nora: Urban se je na test sprva podpisal kot ‘Urban Ogrin’, a je napako še pravočasno ujel in ime pred oddajo testa popravil – tako, da je svoje ime počečkal in zraven pripisal ‘Kristian Kršmanc’! Še danes nam ni jasno, kako počečkano in popravljeno ime na testu ni vzbudilo nikakršnih sumov.)