Voznik

Tomaž sedi v klopi pri oknu in se z roko naslanja na okensko polico. Vojskova ga opazi.

• “Fidel, kaj se naslanjaš na okensko polico?! K en šofer, k čaka, da bo zelena!”

Dogodek se ji je evidentno močno vtisnil v spomin. Tekom naslednjih nekaj mesecev se je iz tega koncepta razvil pravi repertoar.

• “Kaj, Fidel, a si že spelu?”
• “Fidel! A spet šofiraš?!”
• “Dejmo, dejmo, Fidel, nismo na križišču, zelena je!”
• “Lej ga, nš voznik… A si boš kej zapisu?”
• VOJSK: “Fidel, a že maš vozniški izpit?”
  TOMAŽ: “Ne…”
  VOJSK: “Kako boš pa pol tole matematiko zvozu?”