Pripoved povzeta po spominih Tomaža Fidela, Kristiana Kršmanca, Mihe Kranjca in Matica Leščanca.

Nemško-angleški tabor, večerna ura.
V sobi smo bili zbrani vsi njeni ‘stanovalci’. Vsak se je kratkočasil po svoje. Dogajalo se ni nič neobičajnega. Iz pričanja Kristiana izvemo, da so on, Gregor in Miha nekaj malega popili.
Nekoliko kasneje je Matic opazil, da se Miha pomika proti vratom. Nič hudega sluteč temu ni pripisal velikega pomena in posledično ni ukrepal. Dogodki, ki so sledili, so tabor dramatično zaznamovali.
Miha se ne spominja, kaj se mu je takrat pletlo po glavi, vemo samo, da je spontano začel loputati z vrati in na ves glas peti/upiti:

MIHA: “Olimpijaaa naj odmeva do neba!! Najmočnejšiii (loputne), najglasnejšiii (loputne), zvesti Dragonsiii (zadnji ‘loput’ vrata skoraj vrže s tečajev)!!”

Tik pred zadnjim ‘loputom’ je Miha na dnu stopnišča zagledal Likarjevo. Takoj mu je bilo jasno, da bo nekaj narobe. Po stopnišču so se res kmalu zatem zaslišali hitro bližajoči se koraki. Miha se je vrgel na pograd in se obrnil k nam:

MIHA (nasmejano, razigrano): “Ej, fantje, zdele paz-”

Stavka mu ni uspelo dokončati. V tistem so se vrata namreč sunkovito odprla. Skoznje je prihrumela Likarjeva. Kako ji je uspelo v tako kratkem času preteči celotno pot, vključno s stopniščem, Kristianu, našemu dezigniranemu matematiku, do današnjega dne ni uspelo izračunati. Vojskova ji je namreč sledila šele mnogo kasneje.
Omenimo še, da se v tej točki Leščančeva perspektiva zamegli, saj je popolnoma izgubil koncentracijo – vrgel se je namreč na pograd, se obrnil k steni in se začel tresti od smeha. Tomaž ni vedel, kako naj odreagira. Izbral je mešanico šoka in pritajenega smeha.
Reakcija Likarjeve je bila ravno nasprotna:

LIKAR (zaripla v obraz, razbesnjeno zavrešči): “Kdo je biu?!”
MIHA (sproščeno in smeje se pomoli roko v zrak): “Js sm biu, profesorca…”
LIKAR (ogorčeno, besno, jezno, ipd.): “Pa a si ti moten?!”
MIHA (še vedno brezskrbno): “Ma ja, js sm mau tko (s kazalcem se potrka po čelu)…”
LIKAR (vsemu prej naštetemu dodajmo še zgroženo): “Kako, prosim?!”
MIHA (se nekako zave, da se je preveč približal vrelišču, a še vedno smejé): “Ma nč, nč…”

Vihar je trajal še nekaj minut. Pred gotovo potopitvijo je Miho rešila Vojskova. Le-ta namreč verjetno sploh ni vedela, čemu ves ta hrup in je zato preusmerila temo pogovora v mirnejše vode. Razšli smo se brez jeze v srcih. Likarjevi se je obraz počasi zjasnil, Miha pa je priplul na varno.