Začetki Ledinskih Klasik ne segajo v leto 2006, torej prvi letnik gimnazije, pač pa šele v začetek leta 2008, torej v drugo polovico drugega.

Nekega dne po koncu prvega ocenjevalnega obdobja sva s sošolcem Gašperjem prišla do spoznanja, da si naša razredničarka po letu in pol še vedno ni povsem zapomnila vseh naših imen. Začela sva obujati spomine in se poskušala spomniti čim več “nadimkov”, ki jih je sošolcem v tem času ponesreči podelila, ko jih je zamenjala z nekom drugim.
Takrat mi je prišlo na misel, da bi bilo dobro, če bi vse te nadimke zapisal na list papirja, da bi se jih kasneje lažje spomnil. Seznam sem še isti dan razširil še z nadimki, ki so nam jih podelili tudi ostali profesorji. Vsega skupaj je bilo dovolj za dve strani lista A4. Seznam sem pokazal še nekaterim sošolcem in vsi so ga z veseljem preleteli in se nasmejali.
Seznam je do konca tistega šolskega leta narasel na tri strani.

Z Gašperjem sva kak mesec ali dva pred koncem leta sestavila še en nekoliko drugačen, prvemu nesoroden seznam. Spomnila sva se nekaterih izjav profesorjev, ki so se nama najbolj vtisnile v spomin. Šlo je večinoma za smešne citate in krilatice, v dveh ali treh primerih pa za ironične ali komično nekonsistentne izjave. Tako sva na list papirja zapisala tri do pet izjav k vsakemu od treh profesorjev: Vojsk, Likar in Bovhe. Seznam sva namenoma omejila zgolj na najboljše in najbolj nepozabne ter najbolj repetitivne.

V tretjem letniku sem se iz dolgčasa posvetil novemu neproduktivnemu projektu. Začel sem preštevati pogostost uporabe določenih besed in besednih zvez pri nekaterih profesorjih. Sestavil sem tabele, ki sem jih sproti dopolnjeval, za vsakega profesorja sem sestavil eno. Pri tem precej nesmiselnem početju sta mi pomagala Gašper, ki je v tretjem letniku iz do danes nepojasnjenih razlogov v šolo hodil vse manj, občasno pa tudi Matic. Stvar, kot ste lahko razbrali, ni bila ravno zanimiva in na dolgi rok ni obrodila nikakršnih zanimivih rezultatov ali statistike, ki sem se jih nadejal, in zato ni botrovala nastanku nobene samostojne rubrike. Edini ekstrakt tega početja se nahaja na koncu opusa Retorika.

Sčasoma sem začel opažati, da so Nadimki postali vse manj popularni in da so sošolci raje prebirali izjave profesorjev, ki se jih je do takrat nabralo za dve strani, meddrugim zato, ker sem vanj vnašal več ali manj zgolj najboljše od najboljših izjav in zanimive krilatice.
Približno pred začetkom polletja tretjega letnika sem se odločil, da bom začel na seznam dodajati še ostale smešne citate, tudi tiste, ki morda niso večno zeleni, a so še vedno smešni. To sem storil z namenom, da bi se seznam hitreje širil in s tem postal bolj zanimiv, saj potencialni bralci ne bi stalno prebirali enih in istih izjav.
Pri tem so mi bile v veliko pomoč izkušnje, ki sem si jih nabral s prej omenjenim propadlim projektom preštevanja besed. Taista praksa mi je namreč pomagala razviti proces t.i. preciznostnega poslušanja™. Slednje pomeni, da na to, kar so govorili profesorji, ponavadi nisem bil skoncentriran in sem počel nekaj drugega, če pa je eden od njih izustil nekaj, za kar sem smatral, da je vredno zapisati, se je moj sluh nagonsko izostril. Šale, napake in neumnosti profesorjev sem tako le redko preslišal. Za asistenco pri tovrstnem početju sem zaprosil še nekatere sošolce, ki so mi z veseljem priskočili na pomoč.

Do začetka druge polovice četrtega letnika je projekt narasel v pravo (podzemno) operacijo. Po najboljših močeh mi je pomagalo vedno več sošolcev. Izjave, ki sem jih sam zgrešil, je skoraj vedno zapisal nekdo drug in mi jih ob prvi priložnosti posredoval. Citatov je bilo kmalu toliko, da sem jim moral nameniti cel zvezek. Za obstoj slednjega je sprva vedela le peščica, čez nekaj mesecev pa je že skoraj vsak dan na skrivaj krožil po razredu. Poleg seznamov je nastalo tudi nekaj novih kategorij, kamor sem zbiral izjave podobnega tipa (npr. Luštkine Grožnje) ali pa daljše zgodbice, prepletene z ironijo, ki zaradi dolžine niso sodile med klasične izjave (npr. Maščevanje Luštkove nad Miho).
Prišlo je do še enega zanimivega pojava. Vsakič, ko je kak profesor izustil nekaj “zapisljivega”, se je skupina oči obrnila k meni, sošolci, ki so sedeli okoli mene pa so me spodbujali, naj stvar hitro zapišem. Na srečo – in moje veliko presenečenje – nihče od profesorjev ni nikdar ničesar posumil.
Sčasoma sem v zbirko dodal še nekaj posebnih rubrik, ki so služile bolj kot komični vložek namenjen predvsem sošolcem in ljudem, ki so seznanjeni s protagonisti Ledinskih Klasik: Zahvale, Posvetilo in Opravičilo urednika.

Bolj ko smo se bližali koncu četrtega letnika, bolj aktualno je postajalo vprašanje, kaj se bo ob koncu leta, ko se bomo razšli, zgodilo z Ledinskimi Klasikami. Sprva je bilo dogovorjeno, da bi iz obstoječega zvezka neredili kopije in jih ob koncu leta razdelili med sošolci. S predlogom sem se sicer strinjal, vendar pa mi stvar ni preveč dišala, saj zvezek ni bil optimalno organiziran. Ideja, da bi vse skupaj pretipkal in izpisal, mi prav tako ni bila všeč, predvsem zaradi količine materiala, ki je še vedno naraščala – do konca leta sem napolnil skoraj dva debela zvezka.
Predlog, da bi zadevo digitalizirali, sem nekega dne predstavil ožjemu krogu sošolcev, ki so bili v projekt najbolj vpleteni. Na moje presenečenje in veselje so mi Matic, Miha in Vitan ponudili svojo pomoč pri pretipkovanju. Miha je šel še korak dlje in za pomoč zaprosil tudi Nino, katere očim je delal v fotokopirnici, s čimer smo rešili problem iskanja tiskarne.
Do konca leta smo zadevo uspešno izpeljali. Matic je pretipkal večino teksta in skupaj z Marušo poskrbel za lektoriranje, Miha in Vitan sta pretipkala vsak po eno poglavje, Nina je posredno poskrbela za tisk, sam pa sem pretipkal kar je ostalo, popravil nekatere napake in poskrbel za vizualni izgled knjige. Nekatere podrobnosti podviga lahko najdete tudi v rubriki Zahvale.

Ledinske Klasike smo ob podelitvi spričeval razdelili vsem sošolcem, nekaterim kameradom iz paralelke in znancem iz nižjih letnikov, ki so bili z zbirko seznanjeni. Svojo kopijo je dobila tudi presenečena razredničarka.
Ker smo gimnazijo zaradi bližajoče se mature zaključili en mesec pred dijaki prvih treh letnikov, žal nismo bili priča reakciji profesorjev, ki so zadevo prebrali, vendar pa so informacije o kritičnem odzivu na Ledinske Klasike vseeno pricurljale do nas.
V naslednjih nekaj mesecih smo nekateri sošolci ločeno na različnih koncih centra Ljubljane po naključju srečali razredničarko. Izvedeli smo, da je bila razredničarka navdušena nad našim izdelkom – zbirko naj bi prebrala več desetkrat. Pokazala jo je vsem ostalim profesorjem na gimnaziji, ki so bili nad njo prav tako navdušeni. Kmalu so Ledinske Klasike romale v kopirnico, ena od kopij pa naj bi zaradi množičnosti povpraševanja dobila častno stalno mesto ob kopirnem stroju.
Od razredničarke smo izvedeli tudi, da so nekateri osebki iz nižjih letnikov poskušal replicirati naš podvig, vendar pa po njenih besedah nihče ni dosegel kvalitete našega izdelka. Temu naj bi vzrokovalo predvsem dejstvo, da so izjave zapisovali vse povprek, neozirajoč se na to, kako smešne so bile. Povedano z drugimi besedami, zaradi nezadostnega filtra oz. sistema nadzora kakovosti so se potencialne dobre izjave izgubile v morju podpovprečnih.
Zadnjo reakcijo na Ledinske Klasike sem doživel na ustnem maturitetnem izpitu iz angleščine. V komisiji (na moje olajšanje) ni bilo moje profesorice za angleščino, marveč njena kolegica, ki me ni poznala. Preden sem začel z izpitom, me je vprašala po imenu. Ko sem ji ga povedal, je za trenutek povzdignila obrv: “Tomaž … Why does that name sound familiar …,” kmalu zatem pa se ji je na obrazu zarisal nasmešek: “Oh, that’s right, you’re the guy who wrote that book!”

Leta 2012 sem Ledinske Klasike prenesel na splet. Kake pol leta kasneje sem zakupil domeno LedinskeKlasike.net in uredil stran, kjer se trenutno nahajate. Stran je dostopna vsem, kakor bo tudi ostalo, dokler bo imel urednik dovolj denarja za kruh in strežnike.

Leta 2016 je bila stran korenito prenovljena in (v iskanju kvalitetnejšega kruha) preseljena na cenejše strežnike. Trenutno je dostopna primarno na LedinskeKlasike.si, dosegljiva pa je tudi na LedinskeKlasike.com in LedinskeKlasike.net.