Najposebnejši Zahvali (urednikoma)

TOMAŽU FIDELU,
kot idejnemu pobudniku, odgovornemu uredniku, lektorju, arhivarju, čuvarju, vzdrževalcu, zbiralcu, (v nekaterih primerih) intelektualnemu lastniku, prepisovalcu in pretipkovalcu zbirke teh zapisov.
Toliko o skromnosti in nepristranskosti.

MATICU LEŠČANCU,
kateremu se moram, in ne morem, (interna fora) zahvaliti za prispevanje in lektoriranje zapisov, vzpodbudo za nastanek le-teh ter ‘pretipk’ več kot polovice vseh zapisov v obliko, ki jo imate danes pred seboj; vse to je bilo na koncu le dovolj, da se je povzpel pod vrh.
Z vsemi pohvalami, pritožbami, grožnjami, pohvalami, predlogi, idejami, pohvalami in pohvalami se obračajte nanj.

Posebne Zahvale (zaslužnim sošolcem)

MIHI LAZARJU,
ki se je za svet glamurja in prestiža Ledinskih Klasik začel globlje zanimati šele četrto leto in je prispeval zapise (tudi svoje – egoist!), jih popravljal in komentiral ter vzpostavil enega od spektrov klasik, katere je (ene od mnogih) tudi (malomarno) pretipkal. Pripadajo mu tudi zasluge za idejo, da se zadeva natisne, ter samo izpeljavo logistike tiska.

KRISTIANU KRŠMANCU,
ki se je na sceni pojavljal bolj sem pa tja; ker je biu tm neki žiučn in se je ful upiru, ga je Fidel prjeu za eno roko pa Leščanec za drugo in se je zašvicu – ful; konsekventno smo iz njega le uspeli spraviti nekaj zapisov in en opus. Pa take fore.

DANIJELU JOŠIĆU,
v tretjem letniku padlemu kameradu, zaradi katerega se je marsikateri od nas zjutraj lažje odpravil v šolo, saj je do tretjega letnika dogajanje v našem razredu popestril s svojim naborom klasik, kar tremi opusi ter eno zgodbico.

MIHI KRANJCU,
ki je bil na podlagi zakona o šolstvu RS spoznan za krivega za nastanek obsežne zbirke lastnih klasik in neverjetnih štirih zgodbic. Predvidena kazen je 3–5 let guljenja klopi na Ekonomski fakulteti.

GREGORJU STRNADU,
ki se je že od prvega dne Ledinskih Klasik ‘štulil’ v ospredje in si prizadeval za nastanek svojega osebnega sklopa klasik; to mu seveda ni uspelo (Fidelova volja je neuklonljiva), vendar pa je kljub temu dosegel kreacijo ene boljših zgodbic in (zanemarljivega) števila anekdot s svojo (vse prej kot) malenkostjo v glavni vlogi.

ANDREJU TURKU,
ki je Ledinske Klasike verjetno že memoriziral, saj jih je verjetno prebral večkrat od samega zapisovalca; pripadajo mu tudi zasluge za njihovo promoviranje, saj je med njih branjem s svojim gromkim smehom vzbudil zanimanje marsikaterega sošolca; služil je tudi kot ‘filter’ kvalitetnega materiala (interna fora).

VITANU TURŠIČU,
ki je podlegel neupogljivemu Fidelovemu sitnarjenju in pretipkal celi 2 strani teh zapisov v Beležnico, s čimer povzročil več škode kot koristi; prispeval je sicer nekaj klasik, še mnogo več pa jih je pozabil; je tudi edini, katerega prisotnost je med posebnimi zahvalami zaradi zgoraj opisanih incidentov sporna. Resnično, kaj njegovo ime počenja tukaj?

MARUŠI TELBAN,
edini, ki je zlobno pero pisca teh zahval zaradi pomanjkanja njegove domišljije in časa ter dejstva, da je bila punca ena redkih, kateri izpod jezika ni prišla nobena neumnost, vredna dokumentiranja, ni uspelo okracati. Zaslužna je za lektoriranje teh zapisov.

NINI TRŠELIČ,
katere oče je poskrbel za tiskanje knjižne oblike teh zapisov. Lahko bi jo, kot vse ostale v tej rubriki, zafrkaval, a mi je zmanjkalo energije.

Zahvale Profesorjem (ki so nas učili)

ALENKI VOJSK,
naši razredničarki, ki je z dolgim seznamom klasik, enim od opusov in radodarnim podeljevanjem nadimkov pokazala, da spada v skupino tistih (pre)redkih profesorjev z obstoječim (izjemnim) smislom za humor.

ANI LIKAR,
za njen nepopisen občutek za komunikacijo z dijaki, njeno nepristranskost objektivizmu ter vzpodbude nasvete, ki nam jih je kot profesorica in mentorka podala na naši poti v življenje, kar je nazorno prikazano v širokem seznamu lastnega spektra klasik in kar treh zgodbicah.

BORISU BOVHI,
za njegove unikatne poglede na, torej, zgodovinsko dogajanje (lastne klasike), njegovo, nekako, nezmožnost odgovarjanja na, recimo, vprašanja (prvi opus) in nesporno sporen način, skratka, spraševanja (drugi opus).

PETRU POZNAJELŠKU,
za matematično neskladeo, včasih prostaško in komično obarvano športno vzgojo oz. košarko, kar lahko sami okusite iz raznolikega sklopa klasik in enega od opusov.

VLASTI LUŠTEK,
profesorici slovenščine za največje število slovničnih napak med vsemi profesorji, zanimivih izjav in občasen humor, kar je razvidno iz klasik, za daleč najobsežnejše število inovativnih groženj, ki si jih lahko ogledate v njenem opusu, in za nepopustljiv srd, skoncentriran na dijake, ki se niso pustili upogniti njeni volji, kar dokazujeta zgodbici, v katerih je sodelovala.

ALENKI RESMAN,
ki je med komponiranjem dijakom nerešljivih testov in zarisovanjem novih modnih smernic v tekstilni industriji vseeno našla čas za moralno dekapetacijo tistih, ki so grozili obstoju razrednih norm; v slednjem lahko uživate v eni od zgodbic.

Zahvale (ostalim participantom)

Vsem ostalim sošolcem, ki so tu in tam zinili kako neumnost, se po srečnem ali nesrečnem naključju znašli v navzkrižnem ognju pogovora drugih ljudi ali pa so enostavno služili kot vir inspiracije in tako vzrokovali nastanku komičnih situacij ali citatov:

• ERINU AGIČU,
• TJAŠI BRENČIČ,
• SAŠI PEROVIČ,
• MATEVŽU OGRINU,
• LUKI VAHU,
• MATICU MAGDALENCU.

Za konec pa tudi vsem profesorjem, ki bi se včasih morali pravočasno ugrizniti v jezik ali pa se iz nam dobro znanih razlogov ogibati obupnih poskusov humorja:

• KRISTINI ŠTROVS,
• MARJETI DOBRAVC,
• RUBE… RUB… RUBNU(?) BELINI,
• BORISU PAVLIHI,
• ALEŠU IRŠIČU,
• GORAZDU JURMANU,
• ALENKI RESMAN,
• TANJI LEVSTEK.