Vsem, ki sem jih z določenimi komentarji, kakšnimi (pre)močnimi besedami ali celo samim zapisom kakšne fore na kakršenkoli način užalil ali prizadel, se iskreno opravičujem.

Vendar pa se morate, dragi bralci, sprijazniti z naslednjim – cenzure ne bo. Sori.

Če ste temeljito prebrali tole zbirko, potem vam je sedaj gotovo že jasno, na koga se morate obrniti s pritožbami. V tej točki pa vam moram razkriti še eno šokantno dejstvo: pritožb ne prebiramo, jih ne obravnavamo, nanje ne odgovarjamo in nanje ne reagiramo na kakršenkoli način. Zato vam prijateljsko svetujem – začnite razmišljati v smeri groženj. Sprejema jih isti pooblaščenec za stike z javnostjo, kot pritožbe. Matic.

Prav tako ne bom prevzel nobene odgovornosti za zapisane zadeve. Lahko bi dvakrat premislili, preden ste kaj zinili. Sedaj pa je prepozno. Zadeva je zapisana. Za vedno.

Lahko pa bi prevzel odgovornost za svoje komentarje k zapisanim foram. To bi bilo zelo etično, častno in profesionalno ravnanje. Vendar pa tega ne mislim storiti.

To opravičilo v osnovi cilja predvsem na poglavji ‘Posvetilo padlim sošolcem’ in ‘Zahvale’. In, nenazadnje (ironično), na to poglavje. Ampak zopet poudarjam – nima se smisla pritoževati. Če vam prebrano ni všeč ali vas je užalilo, vam lahko v tolažbo ponudim zgolj naslednje – resnica boli. Naučite se živeti z njo.

Suma sumarum: Iskreno mi je žal, a vaše mnenje tu ni zaželeno in ne bo upoštevano.

P.S.: Matic se opravičuje za vse pravopisne in tipkarske napake v Ledinskih Klasikah.