Poznamo tri tipe spraševanja zgoraj omenjenega profesorja:

Težko, zapleteno vprašanje:
Tudi – zanimivo – najkrajše. Kot iz topa bo izstrelil nek izraz ali frazo in pričakoval, da mu ta izraz razložite in ga na široko opišete, brez kakršnekoli asistence ali podvprašanj in do pike tako, kot si sam predstavlja.

Primer:
“Kaj so entente cordiale?”

Relativno odgovorljivo vprašanje:
Na dolgo in široko bo razvlekel t. i. uvod k vprašanju (uverturo), preden bo prešel na bistvo. Pri odgovoru bo možna delna improvizacija (3%). Uporabo besede ‘relativno’ v podnaslovu boste lažje razumeli, ko boste prebrali spodaj navedeni primer in se zavedli psihološkega učinka na dijaka.

Primer:
“Dej mi ti recimo povej… Oziroma razloži… K smo se zadnč pogovarjal… Pa dejva mal pogledat naprimer konec prve svetovne vojne… Mirovne pogodbe, aneda… Katere dežele je, torej… Nemčija nekako… Izgubila nekje na relaciji, recimo… Evrope?”

Poseben primer:
Ta tip je posebej ugoden za dijake, ki se nikoli ne učijo in katerih razred nima seznama za spraševanje. Je verjetno tudi najbolj pogost tip, vsaj iz izkušenj našega razreda.

Primer:
“Ma, ej, ni je sile, ki bi me dons prisilila, da nekoga uprašam. Ker se mi enostavno ne da.”