V tem opusu, katerega dogodki so se odvili po končanem maturantskem plesu, vam bomo kot predjed postregli s situacijskimi forami Kristiana Kršmanca, Mihe Kranjca in Grega Strnada, glavno jed bo sestavljal dialog med Miho Lazarjem in njegov mamo, na koncu pa se lahko posladkate z dialogom med Maticem Leščancem in Ano Likar.

Miha Kranjc

Gospodarsko razstavišče. Nekaj trenutkov po izstopu iz plesne dvorane. Miha Kranjc in Danijel začneta kramljati. Vrh pogovora nastopi, ko Danijel Mihi zastavi usodno vprašanje:
JOŠIĆ: “Ej Kranjc, kje maš pa ti Pio?
KRANJC (njegov do tedaj veseli obraz hipno spreleti groza strašnega spoznanja): ”U pizda! Sm vedu, da sm neki pozabu!"
(Pojasnilo za neledinske bralce: Pia je Mihova punca.)

Gregor Strnad

Parkirišče na Gospodarskem razstavišču. Prehodno obdobje med maturantskim plesom in afterpartyjem. Miha Lazar od nekod privleče petlitrski plastični kanister poln vina. Podaja ga naokoli, vsak naredi požirek. Nato pa zadevo v roke dobi Gregor. Nagne in začne vase zlivati tekočino. Ko konča opazimo, da je popil kar 1/4 vsebine. Zatem kanister odloži, pogleda nas, pa spet v kanister, nato pa izusti naslednje:
STRNAD: “Ej, fantje… A mi date mau za probat?”

Kristian Kršmanc

Pred klubom Bachus, tik pred afterpartyjem. Kristian ima torbo, kjer varno počiva nekaj steklenic vina. Ve, da se mora torbe znebiti, saj ga v nasprotnem primeru ne bodo spustili v klub. Ozira se okoli sebe in išče primernega človeka, ki bi ga osvobodil njegovega bremena. Kmalu zagleda potencialna kandidata:
KRŠMANC: “Ej… Tomaž… Al pa Fidel… En od vaju nej mi torbo nese…”
(Še eno pojasnilo: Tomaž Fidel je ena oseba.)

Miha Lazar in Gospa Lazar

GOSPA LAZAR: “Joj, Miha… Da ne boste preveč pil…”
MIHA: “Ma ne skrb! (čez ramo objame Andreja) Lej, klele, Turk pa te me bojo čuval!”
(Naj povem, da so Miha, Andrej & Co. (vključujoč Miho) tisti večer mnogo več časa preživeli za šankom kot pa za mizami v plesni dvorani.)

GOSPA LAZAR: “Hja… Do kdaj boste pa doma?”
MIHA: “Ma… Pridem tm do… Treh, štirih.”
(Domov se je primajal okoli enajstih zjutraj naslednij dan.)

GOSPA LAZAR: “Okej, dobr, no… Sam neki se pa še morva zment – da mi ne bi kadil! Nobenih čikov nočem okol tebe!”
MIHA: “Ja, ja. OK. Ni problema.”
(Vsem, ki Miho poznamo, je pri priči jasno, da je zadnji absurd brez zadržkov največji od trojice.)

Matic Leščanec in Ana Likar

Ponedeljek. Prvi dan šole po maturantskem plesu. Pogovarjali smo se o razgrajanju v petek, dan po plesu, ki so ga v zgodnjih jutranjih urah vinjeni izvajali nekateri dijaki:
LIKAR: “Mislm, šokantno, kaj so dijaki počel!”
Naslednji stavek je presenetil in predvsem nasmejal cel razred:
LIKAR: “Leščanc! A ti si biu pred šolo v petek?”
(Zadeva je komična zato, ker je bil Leščanec verjetno najbolj umirjen in razumen človek v našem razredu.)
Matic začuda ostane miren, trezen. Ni videti, da bi ga zadeva pretirano šokirala. Še več, odloči se, da bo izkoristil ponujeno priložnost:
MATIC (smrtno resno): “Ja, js sm biu zjutri tm… In sm od vseh najbl razgraju, brcu avtomobile, opletu z zastavo sred ceste… Vse to!”
LIKAR (zmedeno): “Ja… Sam tebe nism vidla, k sm gledala skoz okno… Js sm vidla sam Majcna…”
MATIC (posmehljivo vzklikne): “Majcen?! Ma Majcen se lahko skrije pred mano!”