“Tek – 4 črke, 4 kroge.” (Ne samo, da bomo poskrbeli za svojo kondicijo, naučili se bomo tudi matematike!)
“To vajo bom pokazu trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več.”
“Čas teče hitrej kot vi!”
Na začetku vsakega treninga:
“Kaj je Žmauc, a spet delaš pizdarije?”
Tik pred vsako igro:
“Žmauc… Na ker koš igraš?”
Tomaž pride na košarko v treking čevljih:
“Ej, ej, ej! Kaj pa ti počneš?! Kje si biu ti prej s temi škornji, na gomili?! To je obutev za septično jamo, ne pa za košarko!”
Žoga se od obroča lepo odbije v Erina, ki priložnost seveda izkoristi – polaga in zadane: “Lej ga Agića! Pobiraš smeti!”
Leščanec stoji sredi telovadnice z razširjenimi nogami, rokami v bokih in gleda v zrak. Peter zadevo opazi in seveda komentira:
“Lej ga tega; kaj pa ta dela?”
Obrne se k Danijelu:
“A se bo uscau?”
Vid pride na trening s čipsom:
“Lej ga! Pa kaj ješ ta čips, to ameriško hrano! To jejo sam uni črnci pa… Toplovodarji! Tak možakar, 17 let, pa mi žvakaš kle!”
“Tale pripravnik je dons tuki, da bo vidu, kok je vaša generacija slabša od njegove generacije.”
Žmauc meče na koš in fali:
“Sej sm vedu, da boš zajebu!”
“Kakšna dobra asistenca! Un ga je brcnu, ta mu je pa žogo uzeu!”
PERO: “Kje je Agić?”
DIJAK: “Ni ga.”
PERO: “Sej sm vedu, da se bo usrou!”
Pri košarki nas je devet:
PERO: “Dobr, tkole bomo igral: tuki boste tri na tri, tm pa dva na dva.”
DARKO: “A kako Oblak, k je v drugem letniku, igra s četrtimi, js bom pa nasledn let četrti, pa igram s tamalimi?”
PERO: “Sej ti ne boš nikol v četrtem letniku!” (Ironično je imel prav…)
“Prosm, da pazte na smučarske karte bolj kot na čike!”
PERO: “Kako je blo na maturancu?”
GREGOR: “Ma napil smo se ga k sodi!”
PERO: “A kotalil ste se tut k sodi?”
PERO: “Kje je pa Agić?”
DANIJEL: “Ma mora se likovca učit, pa ga ne bo.”
PERO: “Pa kaj se sploh trud? Pa sej ve, da bo zabou!”
Dijak pride na košarko, a se ušteje:
PERO: “Eeej! Ti bejž pa vn! Če mi nosš opravičila za cooperja, pol tut košarke ne boš igrou.”
Dijak poskusi oditi, a so vrata zaprta:
DIJAK: “Ja, a mi lahko vsaj odklenete, profesor?”
PERO: “Ne! Zdej boš pa počaku, da se najprej vsi ogrejejo!”
PERO: “Jošić! Kaj maš te kopačke na nogah?”
DARKO: “A je kej narobe z njimi?”
PERO: “Pa ne morš košarke igrt v teh sindikalnih copatih!”
Pridemo v malo telovadnico. Vitan v njej opazi postavljeno bradljo. Obrne se k Perotu:
VITAN: “Profesor, kaj če bi dons sam košarko igral?”
PERO: “Ja čaki; pa sej pr kosilu tut najprej krompir poješ, meso pa sladico pa za na konc pustiš!”
VITAN (veselo): “Ne, js najprej sladico pojem!”
PERO (razočarano): “Ah… Slaba družinska vzgoja.”
Peljemo se proti Mokrinjam. Pero nam daje napotke:
“Klele se bomo zdej ustavl na bencinski pumpi. Če mora it kdo na stranišče, nej gre zdej. Ker avtobus mormo pustit tak, kot je biu.”
Ura telovadbe, med ogrevanjem pouk motijo štirje dijaki. Pero zato kaznuje cel razred s tem, da se morajo vsi kot vojaki postrojiti v vrsto in nepremično zreti naravnost predse, dokler ne bo zapovedano drugače. Nek dijak vpraša, zakaj je potrebno zreti ravno naravnost:
PERO: “Samo slabiči gledajo v tla! Verniki gledajo u nebo! Vi pa glejte naravnost!”
“V življenju se nikol ne laufa za avtobusom al pa za žensko.”
