Dijaka boli noga in ne more teči:
“Ja, kako boš pa ti domov pršu? A pokličem rešilca?”
Andrej zamudi za eno minuto:
“Kaj Turk, a si ti na partizane čaku?”
Matevž Š. je nekoč v preteklosti padel na steklenico vina in se poškodoval. Karčetu je to nekako prišlo na uho. Na taboru, na travi, se zgodi naslednje:
KARČE: “Ajde, greste na travo, delate vaje za moč.”
MATEVŽ Š.: “Profesor, kle so orehi…”
KARČE: “Šmuc, ti raj, kokr da oreh pohodš, paz, da ne boš padu na flašo.”
MATEVŽ Š.: “Haha, profesor. To sploh ni smešn.”
KARČE: “Ja seveda, da ni. Sej s’ ti gor padu!”
Dijak dobi žogo v intimni predel telesa:
KARČE: “Kaj zdej – a zvonci pojejo?”
Med odmorom pride Karče v razred z nekim listom:
DANIJEL (pristopi): “Kje ste, profesor!”
KARČE: “Ma evo, mal kle zbiram podpise, kdo bi šu na kros… Ti ne bi šu, ane?”
DANIJEL: “Ma ne da se men to…”
KARČE: “Ja, ti bi šu verjetno raj z motorjem…”
Karče stoji pred garderobo in je tik pred tem, da zapre vrata. Pride fazan in se začne opravičevati:
FAZAN: “Profesor… Nisem našu prave učilnce…”
KARČE: “Ja kaj si pa mislu!? Da boš laufu cooperja u 115?!”
KARČE: “In… Že kej delate za maturo? Al pa vsaj kej druga, kej zanimivga?”
ANDREJ: “Ja, profesor, Js sm učer jedu pico pa štrudl.”
KARČE: “Ja, sam teb je po mojem blo bl zanimiu, k si ga /CENZURA/” (Cenzura. Pronicljiva. V vse pisne publikacije. Tudi v to zbirko.)
Na smučišču Karče dela, kar bi lahko opisali le kot ’alternativne raztezne vaje. Miha K. se mu posledično seveda posmehuje:
“Kaj je Kranjc? A so ti moje vaje smešne?”
Miha K. odide, Karče nadaljuje z vajami. Pride Poznajelšek. Vidi Karčeta. Smejati se začne še on.